Kot bi se v vsak košček njene biti prihulila meglena koprena in prekrila barvitost, ki je nekoč žlahtnila njene dni. Zdaj pa se povsod razprostira le še sivina različnih odtenkov, ki prehajajo drug v drugega. Vsako jutro jo predrami pogled na bledo obzorje in gmoto turobnega morja, ki se stapljata v neskončnosti. Hlad se je postopoma priplazil v dušo in jo počasi zaobjel. Korak za korakom, da se sploh ni zavedala, kdaj je postala njegova ujetnica. Prepredel je njene misli, ohladil čustva in upočasnil gibe. Zdaj je ne le razumela, temveč v živo občutila verze njenega priljubljenega pesnika Lermontova, ki ga je vedno raje prebirala: »Cilja ni nikjer pred mano, prazna duša, prazen um, mene muči neprestano pustega življenja šum.« Vse večkrat je pozno v večer, dokler se ni polegel mrak, s knjigo v roki posedala na Punti in se zazrta v daljavo predajala razmišljanju. Sebi in tistemu, v katerega je sicer verjela, a ga je hkrati sprejemala s kritično distanco, je zastavljala vprašanja. Nejasni, dvoumni odgovori, ki so se ji intuitivno pojavili, niso zadovoljili njene radovednosti in želje, da bi se dokopala do bistva, ki ga je zasledovala. Kdo sem? Zakaj sem tu? Kakšen je pravi namen mojega obstoja? Obstoja nas vseh? Čemu je namenjena bolečina? Kdo je naš sodnik? Kje so meje svobodnega odločanja in izbire? Si pišemo zgodbo življenja sami ali nam jo začrta usoda? Odgovore je skušala razbrati iz butanja valov ob pečine ali pivkanja galebov, včasih tudi iz igre svetlobe in senc na morski gladini. Ure so minevale in običajno se je šele pozno zvečer vračala skozi mestece do svojega bivališča v zaviti ozki ulici na vrhu griča, kjer se je čas že davno ustavil. Ne meneč se za vrvež okoli sebe je umirjeno stopala čez trg in le kdaj pa kdaj s pogledom ošinila množico turistov, ki se je gnetla na njem.