Že naslednji večer pa se je z enako, če ne še bolj zdrsljivo in nevarno tematiko veliko bolj uspešno in prodorno spopadel drugi veliki italijanski mag eklektičnega, iz jezikovnega in ikonografskega kolorita še enega dialekta (tokrat napoletanščine) izhajajoči avtor Enzo Moscato. Njegova scenska študija o misli-besedi, posvečena kolektivnemu spominu na holokavst, z enigmatičnim in dvoumnim naslovom v nemščini Kinder Traum Seminar (Seminar o sanjah otrok) izhaja iz dveh univerzumov: tistega različnih glasov, ki si jih avtor interpret prisvaja skozi branje, jih navaja in predeluje, od Kantorja, Prima Levija, Tzvetana Todorova, Paula Celana, Marine Cvetajeve; in pa tistega zgodovinske anekdote o treh v koncentracijska taborišča preseljenih židovskih otrocih iz Neaplja, dveh preživelih in enem izginulem. Moscato kot nekakšen pripovedovalec pričevalec skupaj s svojim mladim dvojnikom, dečkom, potuje po gledaliških pokrajinah slikah svojega soočenja s holokavstom, gledanim in doživetim skozi oči otroških sanj, v katerih gledalci razpoznavamo drobce svojega nezavednega. V teh občutkih razpoznavamo tudi misli-besede, fragmente nanosov zgodovine, drobce, ki se sestavljajo v nadrealni mozaik žalovanja in radosti, ekspresivnosti in distance. Predvsem pa nas odnašata ritem in melodija govora in petja protagonistov v babilonu jezikov in dialektov, od italijanščine, napoletanske nemščine, francoščine do jidiša.