Malce več kot leto bo, kar mi je prijatelj po elektronski pošti poslal kup odštekanih novic, opremljenih z bolj ali manj duhovitimi komentarji. Še en "saj ni res, pa je", še ena zbirka "resničnih" dogodkov, ki so se zgodili nekje tako daleč, da tega nikoli ne bomo mogli preveriti, ali pa neki "malce nižji", "bolj primitivni" ali pa le "bolj odštekani" človeški vrsti, kjer nas tako ali tako ne more nič več presenetiti (mar ne?), sem si mislil sprva. Pa sem se vseeno naročil na elektronsko izdajo teh citatov, ki jih je neki Kalifornijec, nekoč celo voznik rešilnega avtomobila, po imenu Randy Cassingham izbiral iz množice besedil agencij, kot so Associated Press (AP), Reuter, United Press International (UPI), včasih je kaj potegnil iz kakšnega večjega ameriškega časnika, včasih revije, potem pa vse skupaj, najprej pod imenom This just in (Pravkar prispelo) in potem This is true (To je res), zastonj pošiljal ljudem z elektronskimi naslovi, ki so si pač zaželeli branja njegove kolekcije. In bolj ko sem se zabaval ob teh norih štorijah in dvoumnih naslovih, bolj mi je postajalo jasno, da Randyjeva kolekcija pač ni ena izmed prej omenjenih cenenih "saj ni res, pa je" štancanj. Najprej, v njegovi zbirki nastopajo kot vir samo najbolj znane svetovne tiskovne agencije in sredstva množičnega obveščanja, ki jih imamo za najbolj kredibilna, in te njihove zgodbe so se res pojavile v javnosti. In drugič: njegove novičke ne govorijo toliko o prismuknjenosti in bebavosti ljudi in dogodkov, s katerimi se ukvarjajo, kot o bebavosti (ošabni vzvišenosti, večvrednostni obarvanosti, rasizmu, seksizmu ...) agencij, njihovih novinarjev in urednikov v neusmiljeni "gonji za novicami". Sicer pa bodo o tem več povedale zgodbice same, ki jih začenjamo, ta teden malce za pokušino, prihodnji teden pa čisto zares, objavljati na teh straneh.