Bi lahko v naših časnikih objavljena fotografija golih ženskih prsi kakšne v političnem ali gospodarskem življenju znane Slovenke domače javno mnenje tako razburkala, kot je Sunova fotografija britansko? O tem lahko zaradi več razlogov le ugibamo. V Sloveniji se namreč še ni zgodilo, da bi kakšen časopis brez soglasja prizadetih objavil žgečkljive fotografije ali članke, ki bi tako globoko in predrzno posegali v zasebno, celo intimno življenje javnih osebnosti, kot to počnejo britanski tabloidi. Slovenska "medijska spodobnost" je v tem pogledu deloma presenetljiva: časopisi, ki se ne branijo očitkov, da so "rumeni", namreč obstajajo, obstajajo pa tudi zgodbe, ki niso nič manj sočne od tistih z britanskega dvora ali Downing Streeta. Vendar te zgodbe ne polnijo prvih strani časopisov, še celo v njihovih notranjostih so skrite v medvrstičnih sporočilih in dvoumnih namigih tako imenovanih obrekljivih rubrik. Ta medijska dobrohotnost je marsikdaj celo odveč, saj se je že nekajkrat zgodilo, da so bili podatki o tem, "kdo s kom, kako, kje in kdaj", javno objavljeni in potrjeni od tako rekoč uradnih organov. Prav to pa kaže, da pri neobjavljanju sočnih zgodbic črno na belem ne gre toliko za strah medijev in njihovih izdajateljev pred posledicami njihovega poseganja v zasebnost, ampak prej za prepričanje, da takšnih podvigov ne bi mogli zadovoljivo unovčiti. Slovensko javno mnenje je namreč precej bolj liberalno in manj puristično od britanskega, zato ga kaka paparazzovska fotografija ne bi vrgla iz tira. Slovenci "norijo" kvečjemu zaradi političnih, finančnih in gospodarskih afer, ne pa zaradi tega, kar se dogaja v nekogaršnji "ovalni sobi" ali spalnici.