Če bo slovenska javnost razčiščevanje udbovske preteklosti vzela zares, utegne to voditi v ozračje splošnega nezaupanja. Kajti kot je nekomu težko dokazati, da je sodeloval z nekdanjo tajno službo, je osumljenemu posamezniku težko dokazati, da to ni res. Prepričljivih dokazov pri tajnih službah ni veliko. Če so vredne svojega imena, potem za seboj ne puščajo dokazov. Kar ostane za njimi, so dvoumni namigi in vsestransko sumničenje, ko je vsakdo sumljiv vsakomur; ozračje, ko je razumne ljudi strah javno povedati svoje mnenje, saj se bojijo, da bodo deležni obtožb, ki se jih razumno ne da ovreči. Tako ozračje je sicer ugodno za delovanje tajnih služb, a pogubno za družbo. Njegovo pogubnost starejše generacije poznajo iz svoje preteklosti, mlajše pa jo tudi lahko razumejo na primeru sodobnih ZDA. Vprašanje je, ali si kdo zares želi, da bi demoni preteklosti zamorili demokratično debato v Sloveniji. To bi bila prava zmaga Udbe in vstajenje njenega duha, po tem ko je že več kot desetletje mrtva.