V nekaterih krogih, ki spremljajo notranjepolitično dogajanje, je ob teh Janševih spremembah zavladalo nekakšno nelagodje, morda celo panika. Kaj ima za bregom, kaj se dogaja? No, zanimivo je, da tokrat niso panični tisti iz levoliberalnega bloka, ki so skozi po malem imeli Drnovška na sumu, da bi se znal spečati s poosebljenim nasprotjem liberalnega pogleda na družbo, državo in demokracijo. Sedaj debelo gledajo tisti, ki so (bili?) blizu Janši. Namreč, če je Drnovšek v skladu s svojim slogom vladanja vse od - po njegovi večkrat izrečeni oceni - nepotrebnega izgona iz koalicije po Depali vasi nenehno iskal možnost mirovne pogodbe, če že ne koalicije s spiritusom rectorjem (in grobarjem) pomladne koalicije, sedaj kakšne posebne motivacije za to nima. Po zadnjih volitvah in po vse bolj poglobljenih notranjih razkolih v pomladnem bloku, po razhajanjih z novorevijaškim intelektualnim krogom, po napovedani vojni med dvema tednikoma iz donedavne Janševe interesne sfere in celo precej krvavih spopadih v sami socialdemokratski stranki, je najbrž tudi Drnovšku jasno, da Janša ni veči tisti, ki bi se mu dvorilo zaradi njegove moči. Tako se zdi, da različni dvoumni namigi in neartikulirane izjave o dobrodošlem sodelovanju (denimo dr. Gantarja v sredo na TVS) bolj rabijo zastraševanju ljudske stranke in združene liste kot pa resnim namenom rekonstrukcije koalicije, ki vendarle dovolj dobro deluje. Drugače rečeno, Janša ta čas figurira kot nekakšen gozdni mož, Bedanec, s katerim stroge mame strašijo poredne otroke: »Če ne boste pridni, bo prišel stric Janša!« Ta zahteva po pridnosti se predvsem nanaša na vprašanje odnosa ljudske stranke do sporazumevanja s Hrvaško in Evropsko unijo ter združene liste do integracije v Nato in do vatikanskega sporazuma. Kar se tiče združene liste, je - kot smo videli na kongresu - grožnja delovala v celoti. Ljudska stranka pa ta čas itak ni v situaciji, ko bi lahko kaj veliko izbirala in si izmišljevala. To se je navsezadnje pokazalo ob žaganju Marjana Podobnika z mesta direktorja Telekoma.