Zelo zabavno, kako opisujete Angele . In s tem na neki način že sami pravite, da prelomna ni vsebina, ampak forma. Ni prelomno to, da nadaljevanka govori o nekih patetičnih rečeh (zame je ni bolj patetične, in to v najslabšem pomenu besede, nadaljevanke, kot je Seks v mestu , a ta je seveda čisto realistična), ampak način, kako o njih govori. Ne kaže jih take, kakršni so, ampak je dvoumen način, kako govori o njih, v tem smislu pravim, da način reprezentacije ni klasično televizijski, realističen. Dobesedno razširja meje sveta, podobno kot so v slikarstvu delovali surrealisti ali italijansko fantastično slikarstvo. Ali pa v filmu osemdesetih let prejšnjega stoletja Wenders, ki je seveda tudi govoril o angelih, šele za njim pa tudi Lynch. Oba sta se, prav nič patetično, ukvarjala z našimi identitetami. Vsakič, ko to temo odpreš, prideš do istega – ni vse tako, kot se zdi, še mi sami ne. Odziv na to je lahko strah ali pa pogum. Patetika realističnega govora o identitetah priča o strahu. Za dvoumnost Angelov , Lyncha ali Wendersa je potreben tudi pogum in potem seveda veselje izrine patetiko. Ni vse tako, kot se zdi – še sreča, da je tako!« je svoje razmišljanje sklenila dr. Zajčeva.