Blues je bil najbolj vpliven v črnski in belski kulturi kot posneta ali medijsko posredovana oblika. Pri tem so odločilno vlogo odigrali beli producenti, iskalci talentov in njihove zahteve po topični narativni pripovedi v določujoči triminutni formi. Pravo vprašanje je, koliko časa so črnska skupnost in njeni glasbeniki rabili, da so prilagodili stereotip, ga predelali in z njim vzpostavili svojo identiteto, torej od blues craze obdobja s ploščami blues novelties belskih vaudeville glasbenikov v letih od 1912 do 1920. Skupnostno identiteto so si “zamišljali” ob klasičnemu bluesu pevk Bessie Smith in Ma Raney, ob mestnem bluesu Leroyja Carra ob koncu dvajsetih let, v bluesu T-Bone Walkerja, ki ga je razvijal v tridesetih in z njim dominiral v štiridesetih, B. B. Kinga v petdesetih in Bobbyja Blanda v šestdesetih. Chicaška »napredna regresija« ne paše v »želeno« fluidno evolucijsko linijo glasbenih prehodov iz dežele v urbano okolje. Zaradi nje je Chicago postal »mesto bluesa«, zaradi Muddya Watersa, orgličarja Little Walterja, slide kitarista Elmorja Jamesa, basista in producenta Willieja Dixona, pevca Howlina Wolfa, pevke Koko Taylor, mladih kitarskih magov z »zahodne strani«, ki so zadnji redefinirali chicaški bluesovski zven ob koncu petdesetih let, Otisa Rusha, Magica Sama in Buddyja Guya. Blues, ki je »preteklost živel v sedanjosti«, pa naj se je je še tako želel znebiti, je bil širok in »poslednji« vir razlag, vernakularne modrosti, ki je skoz osebni izkaz ljubezenske prevare, »slabega ravnanja«, izgube ljubezni izražala občutenje, v katerem živi družbeni razred. In ki je na dvoumen način, podobno kot svojčas samba, v bluesu povzemala nedosegljiv ideal meščanske »zahodne« romantične ljubezni in legalizirane poročne zveze, ki nista ustrezala dejanskemu zgodovinskemu stanju oblik črnske (razširjene) družine in sorodstva.MED CHICAGO, POLETI 2005.»Mesto bluesa« v središčnem mestnem parku med Michiganskim jezerom in poslovnim središčem meščanom in bluesovskim turistom, aficionadom, junija prireja tradicionalni 22. štiridnevni bluesovski festival. Prireditelj, županova pisarna, ga ponosno razglaša za »največji festival bluesa na svetu na prostem«, kar bo držalo glede na obisk pod milim nebom, število odrov in nastopajočih. Vstopnine ni. Lani naj bi festival, ki se ponoči preseli v številne bluesovske klube, obiskalo okrog pol milijona ljudi. Letošnja oznanjena številka obiska je bila še večja, kar 750.000 obiskovalcev, kar je morda pretiravanje. Toda kdo bi vedel ob veliki gneči, rajanju ob stojnicah in pravem družinskem pikniku ob osrednjem postavljenem odru, za koncerte na prostem zgrajeni koncertni glasbeni lupini z amfiteatrom s sedišči za nekaj tisoč ljudi in zelenico, veliko za tri, štiri nogometna igrišča, ki jo vsak večer napolnijo množice, feni, sprehajalci, radovedneži, turisti.Sploh se zdi, da Chicago in njegov demokratski župan Daley vestno skrbita za kulturno podobo mesta, ki ga ponosno oznanja za »globalno mesto«. Zraven dosedanje lupine in prizorišča, poimenovane po zgodovinsko razvpitemu glasbenem sindikalistu Petrillu, se bohoti nov »milenijski park« s skulpturami mednarodno uveljavljenih artistov, s povsem novo koncertno infrastrukturo s še večjim odrom in avditorijem za prireditve na prostem. Na obeh prostorih se od pozne pomladi do jeseni vrstijo še festival gospela, latinski festival, keltski festival, festival world music, jazzovski festival ter niz koncertov »klasične« umetne glasbe.Bluesovski festival je množično lepilo, turistična glasbena atrakcija in velikanski poslovni pogon, kamor se zgrinjajo člani ameriških blues societies, ki napolnijo hotele, kupujejo plošče, podoživljajo »dobre stare čase«, ki jih nikdar niso živeli. Topografija klubov se je v desetletjih spremenila. Večina delujočih se je iz »nevarnih koncev« črnskega (in latinskega) juga in zahoda mesta preselila v center in proti severu. Stari bluesovski založniki tarnajo, da vse manj prodajo, in so se sprijaznili z dejstvom, da so večinski bluesovski odjemalci iz vrst belega srednjega razreda. Ti so tudi večinska publika na festivalu. Turizem je sprožil povraten učinek. Repertoar se je nevarno zožil na ozek nabor »klasik«, eksperimenta in novih skladb ni. Še tjakaj, kjer je posvečeno mesto bluesovskega rituala, nočni klub, špelunka, mladi do 21. leta nimajo vstopa. Črnska mladina, tarnajo mladi v času Muddyja Watersa, posluša rap. Raperka je hčerka bluesovske ikone Buddyja Guya.Festival, ki so mu v preteklih letih očitali, da programsko ni reprezentativen, je tokrat na odre povabil glasbenike, ki v zgodovini bluesa res nekaj pomenijo: med drugimi je z gromkim glasom svoj Wang Dang Doodle odpela Koko Taylor, kitarske veščine so razkazovali Buddy Guy, Lucky Peterson, John Mayall, Wolfov kitarist Hubert Sumlin, Eddie Kirkland, klavirski boogie je po tipkah raztegnil starosta Pinetop Perkins, občutje Delte pa kamerada Roberta Johnsona, Honeyboy Edwards in Robert Junior Lockwood, oba pri svojih devetdesetih letih. Med vsemi je le Lockwood zares vztrajal pri »starem« in je s spodobno razgibano R&B pihalsko sekcijo ob bendu odigral svoje komade in še vedno izstopa iz »postavljenih kanonov«. Blues v Chicagu je ostarel. Le kdo bo na največjem bluesovskem zboru nastopil čez deset let, se je nekdo vprašal.Na nebotičnik Sears, drugo najvišjo zgradbo na svetu, vas popeljejo ob zvokih bluesa. Chicago je vendar »mesto bluesa«. Ko s ptičje perspektive človek pogleda na sodobna arhitekturna čuda, na chicaške vršace, mu pogled od Michiganskega jezera zatava na »nizko« južno stran in na zahod, na najrevnejše chicaške črnske in latinske četrti. Tjakaj čez je s helikopterskim konvojem chicaškega župana Daleya pred dvema letoma popeljal ameriški predsednik z »ekonomskim stimulativnim načrtom«. Bogatim je nižal davke. Župan mu je razkazoval »global city« in priklop uspešnega mesta na globalno ekonomijo. Tudi tako, da je v navezi z državo Illinois korporaciji Boeing z vsemi davčnimi olajšavami ponudil delokrog v »mestu, ki deluje«. Letela sta nad četrtmi, kjer brezposelnost dosega tudi do 40 odstotkov, kjer se delež otrok, ki rastejo v največji revščini, približuje istemu odstotku, kjer je vsak deseti fant ali moški do 34. leta v zaporu. Sweet Home Chicago je pel pevec.5OKV BLUESOVSKI FESTIVAL JE MNOŽIČNO LEPILO, TURISTIČNA GLASBENA ATRAKCIJA IN VELIKANSKI POSLOVNI POGON, KAMOR SE ZGRINJAJO ČLANI AMERIŠKIH BLUES SOCIETIES, KI NAPOLNIJO HOTELE, KUPUJEJO PLOŠČE, PODOŽIVLJAJO »DOBRE STARE ČASE«, KI JIH NIKDAR NISO ŽIVELI.