Naslov zavaja, šele spremno besedilo locira že itak prostrano območje, kjer ob različnih družinskih priložnostih, slavjih, porokah v bodžpurščini in mitilščini prepevajo ženski zbori ali pa ponekod v mestih polprofesionalne pevke. Pesmi, prežete z versko vsebino in posvetnimi opisi ter nasveti je v nekajdesetmilijonski kmetijski pokrajini Bihar po domovih, gospodinjstvih snemal ameriški etnomuzikolog Edward Henry. V severovzhodnem predelu Indije je med ženskami pisnost le 25-odstotna, med moškimi pa petdeset. Rezidualna vernakularna pevska tradicija je navkljub vplivu radia in kasetne kulture močna. Cedejka nas dobesedno prestavi v povsem neznan svet nenavadnih ponavljajočih melodij, homofonij, predpisanih verzov in govorice, ki ji kvečjemu lahko sledimo prek anglofonske "lingve franke", namreč posredovanju etnomuzikogovega funkcionalnega opisa. Česa več si niti ne more privoščiti. Himne boginji Kali (gosauni), pesmi ob rojstvu sina, (pred)poročne pesmi na ženinovem ali nevestinem domu, ob nevestinem odhodu in še cel sklop poročnih. Ozvočujejo del obredja, posebne priložnosti, tudi na docela dvoumen način. Zanje je značilno skandiranje, včasih ob ploskanju, ali ob bobnu dholak zgolj v bodžpurskem predelu. Je predstavitev glasbene kulture v hierarhizirani biharski družbi, ki se dogaja skoz sklepanja svaštev in utrjevanje kast. Drobne zasebne tožbe pevk, pozivi Kali se mešajo z opisi procesa obdarovanj, težavnega pridobivanja dote. Nevesto v neki pesmi enačijo z Laksmi, boginjo premoženja, prosperitete, lepote, sreče in uspeha. Pesmi se raztezajo iz Biharja severno od gangeških ravnic, do Nepala, na zahodu do Utar Pradeša. To je upesnjena razsežnost vsakdanjega življenja žensk ob posebnih priložnostih. Preveč markirajo njihova življenja, da jih ne bi prevedle v pesem. Šankar in bhangra, zahodna sinonima za indijsko glasbo, sta daleč stran. (iv)