Očitno je torej, da je to še ena zgodba o modnih nihanjih. Po teoriji nihala naj bi šlo takole: če je prva stopnja okrašena, mora biti naslednja preprosta, in naslednji slog mora biti spet okrašen. V tem primeru pa se srečujemo še z vračanjem primitivističnega trenda: prvi, »kričeči« slog se je opiral na dvesto do tristoletno tradicijo; obdobje preprostosti, ki mu je sledilo, je moralo seči precej dlje nazaj. Težava s preprostimi teorijami nihala pri spremembah v umetnosti je, da ni načela, ki bi uravnavalo nihaje. V našem primeru nihanje v obliki posode sledi nihanju političnih usod na kraljevskih dvorih. To je zgodba o več zapovrstnih valovih zavračanja ornamenta in o njegovi počasni in pritajeni vrnitvi. (Nekaj zelo podobnega lahko vidimo v zgodovini britanske srebrnine v 17. in 18. stoletju.) Vendar pa nihanja ne pojasnijo prav vsega, kar se dogaja. Jessica Rawson mi je pokazala še eno skodelo iz istega obdobja, ki je bila zelo razširjena (slika 3f). Ta ne po površinski dekoraciji ne po obliki ni kaj dosti ambiciozna, kar zadeva eleganco. Robustno dno, debel rob, debele stene – mikalo bi nas reči, da je to kmečki slog, če ne bi bilo zelo močne glazure. Ali je bil ta kmet zelo bogat ali pa je bil lastnik iz vrst inteligence srednjega sloja, ki na dvoumen način kaže nestrinjanje z rivalskimi dvornimi slogi.