"Po Euru 2004 bomo ali pokojniki ali polkovniki," je bila ena od izjav Zorana Jankoviča, ki dovolj zgovorno dokazuje, da se predsednik RZS zaveda tveganja, ki ga povzroča ta poteza. Velja jo gledati tudi v luči odločitve, da lahko izbrano vrsto vodi le slovenski strokovnjak, a tudi v smislu tveganja s Krimom, ki je pri nas eden redkih klubov, ki nima nobenih težav s financiranjem in se je v ženskem evropskem rokometu že vpisal v zgodovino ter velja za stalnico v evropskem vrhu. Zdaj smo priča nevarnemu razmerju, ki lahko slovenski rokomet v primeru neuspeha pahne nekaj stopnic nižje. Ne dvomimo v sposobnost novega začasnega trenerja Krima, še manj v kvalitete Toneta Tislja, ki ga zaradi strokovnosti spoštuje tudi velika večina reprezentantov. Toda na novo nastala razmerja so nadvse nevarna in so posledica napačnih odločitev v preteklosti. Najbolj bistvenega pomena pa je dejstvo, da selekciji pri načrtovani osvojitvi kolajne ne more pomagati ne Tiselj, ne Bengt Johansson, ne Vladimir Maksimov ali Valero Rivera, odločitve in ambicije morajo dozoreti v njihovi glavi. Tako kot vera v to, da so sposobni biti med najboljšimi tremi v Evropi. Brez tega je vsak načrt brez temeljev, ne glede na ime trenerja. In zato nihče ne sme pozabiti, da so bistvo vsega igralci. Da ne bo pomote, največji delež odgovornosti leži na njih. Odgovornosti do sebe in ljudi, za katere bodo igrali.