Tudi sam se ne spominjam. To so bile res burne debate. Vse skupaj se je dogajalo od enajstih do polnoči. Hoteli so dokumentacijo VIS o meni in o javnem tožilcu Tomažu Miklavčiču. Takoj sem rekel, naj izvolijo mojo fotokopirati, saj sem se zavedal, da dokumentacije o meni kot sodelavcu ne more biti, ker nisem bil nikdar sodelavec SDV ali UDBE. Potem pa smo čakali, da je prišel Miklavčič in je popolnoma zakonito odklonil, da se njegova dokumentacija daje komurkoli. Že večkrat sem rekel, da je Miklavčič predstojnik organa, katerega naloga je preganjati storilce kaznivih dejanj. Če temu organu Brejc ne zaupa iz objektivnih ali subjektivnih razlogov, ima Miklavčič svojo hierarhijo, ima višjega tožilca, ima republiškega tožilca, in če bi se odločil, da bo to izročil tožilstvu ali pa tožilcu, sta tu še druga dva. Še enkrat se vprašam, kdo lahko ob takem načinu dela parlamentarne komisije jamči, da - če bo prišla zadeva do sodišča - na koncu ne bodo rekli, da ne zaupajo sodnikom, in bodo zahtevali še njihove dosjeje. Glede na dosedanja spoznanja komisije lahko dvomimo o verodostojnosti vseh dosjejev. V normalni družbi obstajajo določeni načini ravnanja. Tu ni samo tožilstvo in ni samo gospod Miklavčič. Zakaj Brejc ni dal dokumentov, če že misli, da bi jih moral komu dati, predsedniku ustavnega sodišča, predsedniku vrhovnega sodišča, predsedniku države, predsedniku vlade? Kup ljudi in institucij je, ki bi jih lahko prevzeli. Namesto da to zadržuje na tajni lokaciji VIS. 19. februarja je vlada za predstojnika VIS imenovala Siršeta, 22. februarja sta Brejc in Sirše opravila prevzem in 23. februarja je bila izvoljena Bučarjeva komisija. Šele 23. aprila pa je Brejc izročil gradivo. Ne znam si predstavljati, zakaj ni 23. februarja poklical Bučarja in mu rekel, da ima v tajnem skrivališču VIS obremenjujoče gradivo, ter zahteval sklic komisije. Zakaj je ves čas govoril, da dosjeja o zadevi HIT ni. Zakaj je to rekel celo Drnovšku.