Ker Francijo vodi priljubljeni socialistični premier Lionel Jospin, ki bo prihodnji teden ponudil v parlamentarno razpravo 35-urni delovni teden (čeprav šele po letu 2000), se državljani pravzaprav ne bi smeli utapljati v črnogledosti. Francoska zdravila za družbo, ki so jih tako razgreto zagovarjali v prepirih z domnevno kruto kapitalistično amerikanizacijo, bodo s tem dobila vse možnosti, da se izkažejo. Toda bati se je, da samo ameriški sistem nižanja stroškov z delom ustvarja nova delovna mesta, in videti je, da celo predlagatelji velikodušne zakonodaje dvomijo o uspehu. Jospinova vlada je v strahu, da bo preveč škodila gospodarstvu, že zavrnila višje podpore za brezposelne, saj bi državno blagajno obremenile še za šestdeset milijard frankov. V letu, ki bo odločalo o skupni evropski valuti, si tudi levičarska vlada v Parizu ne more privoščiti še večjega primanjkljaja. Zato je tudi premier Jospin, ki je več kot sto običajnih dni po svoji presenetljivi lanski izvolitvi vzbujal veliko upanja med Francozi, vse bolj med kladivom in nakovalom. Evro zahteva monetarno disciplino, 3,3 milijona gospodinjstev brez rednega dohodka in kljub državni podpori na meji revščine izboljšanje svojega položaja, podjetniki pa opozarjajo, da bo nereformirana Francija morda izgubila položaj četrte svetovne gospodarske velesile. Francijo zato že napada družbena shizofrenija. Časopis Liberation se sprašuje, ali ne bo čudodelniškega Jospina iz leta 1997 letos zamenjal panični Jospin. Ali pa bo morda kdo celo zamenjal Jospina? Desnosredinski predsednik Chirac, ki še vedno stiska zobe po porazu "svojega" premiera Juppeja, bo poleti spet dobil pravico, da razpusti parlament, in če država ne bo do takrat bolj vedro zrla v prihodnost, bo morda Lionel Jospin naslednje žrtveno jagnje.