Če pišem te strani, je to prav zato, ker vem, da bodo mesta, kot je ta, na tehtnici šolmoštrov pretehtala nad čudežno predstavnostjo, s katero Paradiso na novo uzira svet. In če navajam stavek o mladem Fronesisu, je to zato, ker tudi mene motijo ta in premnoge druge omlednosti, ampak le toliko, kolikor bi me motila muha na Picassovi sliki ali mijav mojega mačka Teodora med poslušanjem Xenakisove glasbe. Nemoč pred zapletenostjo kakega dela krinka svoj umik s kar najbolj površnimi izgovori – saj se dlje od površja niti ni prebila. Tako sem, recimo, poznal gospoda, ki nikoli ni poslušal plošč s klasično glasbo, ker da mu hreščanje igle preprečuje, da bi užival delo v njegovi celostni popolnosti; spričo tolikanj zahtevnega merila je ves božji dan poslušal take runde tanga in bolera, da je bilo groza. Vsakič, ko citiram kaj iz Lezame, pa požanjem nasmeh in zasuk pogovora, se spomnim tistega gospoda; tisti, ki se ne zmorejo prebiti v Paradiso, se bodo vedno tako branili, zanje bo vsaka stvar hreščanje igle, muha in mijav. V Ristancu sem definiral in napadel bralca-samico, nezmožnega za pravi ljubezenski boj z delom, ki je kot angel za Jakoba. Če kdo dvomi o upravičenosti mojega napada, naj zadošča tale primer: ugledni kritiki s sedežem v Buenos Airesu za začetek niso razumeli možnosti dvojnega branja romana, nakar so pokazali pollice verso, a še prej patetično zagotovili, da so ga prebrali "na oba načina, ki ju navaja avtor", ko je vendar ubogi avtor hotel samo ponuditi možnost izbire in se nikoli ne bi predrznil nečimrno pričakovati, da bo šel kdo v naših časih dvakrat prebrat isti roman. Kaj naj torej pričakujemo od bralca-samice vpričo Paradisa, ki bi bil, kot pravi neki lik Lewisa Carrolla, zmožen postaviti na preskušnjo tudi potrpežljivost ostrige? A saj ni potrpežljivosti, kjer za začetek ni ponižnosti in upajočega pričakovanja, kjer pogojena, vnaprej izdelana kultura, kakršni laskajo pisci, ki bi jih kazalo imenovati funkcionalne, katerih upore in nepravovernosti so skrbno zamejili markizi queensberryjski tega poklica, zavrača vsako delo, ki gre resnično proti toku. Ki se je zmožna spopasti z vsako literarno težavo na intelektualni ali čustveni ravni, pod pogojem, da se drži zakonitosti igre Zahoda; ki se je pripravljena iti tudi najnapornejše proustovsko ali joyceovsko šahiranje, če so v igri poznane figure in predvidljive strategije, pač pa se ogorčeno in ironično umakne, brž ko jo povabimo, naj spozna kako zunajzvrstno območje, naj se dvobojuje z jezikom in dogajanjem, ki ustrezata pripovednemu sistemu, ki ni porojen iz knjig, temveč iz dolgotrajnega "pouka o prepadnosti"; in s tem sem končno pojasnil smoter tega svojega epigrafa, in zdaj je čas, da se lotimo druge stvari.