Njegovo neodločnost so opazili tudi kolegi, toda bilo je prepozno, da bi našli drugega, še posebno zato, ker so menili, da ima med vsemi ameriškimi poveljniki prav Lucas največ izkušenj v desantnih operacijah. Kot načelnik štaba ameriških enot je namreč sodeloval pri izkrcanju v severni Afriki, bojih v Tuniziji ter pri izkrcanju na Siciliji. Kot poveljnik korpusa je sodeloval tudi v izkrcanju pri Salernu, a to so bile večje operacije in odgovornost ni bila izključno na njegovih ramenih. Poleg tega so mu očitali, da je pri Salernu s svojimi enotami prehitro napredoval v notranjost in preveč izpostavil svoje boke. Lucas se je odločil, da bo pri Anziu kar se da previden. Ob vsem tem je dvomil o smiselnosti in tudi o uspehu operacije. Menil je, da so nadrejeni z razcepitvijo Clarkove pete armade na dva korpusa ustvarili dve enoti, ki sta vsaka zase premalo močni za uspeh, ena za desant, druga za preboj. Hotel je več vojakov, a so ga zavrnili. Menil je, da je vsa operacija spet zrasla na Churchillovem zelniku in da bo remake poloma pri Gallipoliju v prvi svetovni vojni. Ob tem se Lucas nasplošno ni dobro razumel z britanskimi kolegi. Menil je, da se ne držijo dogovorjenega in da stalno delajo nekaj na svojo roko.