Ne vem, zakaj me grabi ob tisti glasbi juke-boxa, da bi zajokal. Minister me gleda z zaslona. Serafim streže paru, ki se je naslonil na točilno mizo. Vsi politiki tega sveta, profesionalci in amaterji, govorijo o tem času pred forumi, pred množicami, po radiu in televiziji, po časopisih – in vsi spoštujejo pravice državljanov, verujejo v znanost in umetnost, vsi imajo človeka za najvišjo vrednoto, vsi ustvarjajo napredek, vsi natančno vedo, v kaj verujejo in v kaj ne. Vsi pričakujejo, da se večina ljudi strinja z njimi in goji z njimi njihovo vero, ker »drugače tudi biti ne more«. Sam vidim vse in ne vidim ničesar; slutim plače uradnikov, moč vojakov, skrivnosti policajev, nujnost delavcev, kmetov, zdravnikov, hazard špekulantov. Vse teče smiselno, razen mene. Vse ima svoj izvor, živi v svojih okoliščinah in ima svoj cilj, svoj namen, razen mene. Odrekel sem se tistemu, kar vedo vsi; odrekel sem se svoji omiki, svojemu okolju, svojemu izvoru in temelju. In obstal osupel in obupan v nekem majhnem bifeju, kjer sem lahko ali me pa ni, oboje je čisto vseeno. Videl sem veliko risanih filmov in sem postal risanka. Videl sem v avantgardni predstavi točko z naslovom: krapova smrt. Riba je plavala v veliki posodi, človek jo je ujel in vrgel na bel prt, kjer je poskakovala in izdihovala, premetavala se je in umirila pred našimi očmi. Človek je pa pil vodo iz steklenega akvarija, bljuval je, pil in bljuval. Občutil sem smrt sonetov z akrostihom. Ni mogoče dokazati, ne da bog je ne da ga ni; ne da ima človek neumrljivo dušo, ne da je nima; da je človek svoboden v svojih odločitvah ali da svobodne volje sploh nima. Edino jasno je, da pripada zavest samo posamezniku, a da hkrati posameznega človeka ni brez človeške družbe. Glasba razpada v šume, slikarstvo v madeže, literatura v črke, modroslovje dvomi o resničnosti sveta, znanost o lastni potrebnosti in koristnosti. Nikoli še ni preteklost ostala tako daleč za človekom. Grki in Rimljani so se odmaknili za desettisočletja nazaj, stoletje je postalo tisoč let dolgo in desetletje je postalo stoletje, generacije ne razumejo več generacij za sabo, petnajstletnik pravi dvajsetletnemu starček, kdor še zna grško in latinsko, je vstal iz davnih grobov. Zato tudi čedalje manj vidimo v prihodnost. Vse je tako, kakor še nikoli ni bilo. V tisti daljni vojni zoper Hitlerjeve divizije pred stoletji so bili gozdovi spremenjeni v položaje, zdaj merijo na listih dreves, na vrhovih planin in v zraku gozdov onesnaženje. Razpršene barve žarkov iz več projektorjev v dvorani, polni dima, predstavljajo umetnost in pretijo uničiti spomin na davno minulo slikarstvo. Logika je za vse večne čase izgubila pravico do besede. Ljudstva so se navadila na razkol misli, na dvom in sum, na zmedo besed. Naivno realistična politika amaterjev se je ujela v pretkano sleparstvo poklicnih voditeljev velikih, močnih organizacij. Paranoična politika vodi shizofreni svet. Vsak čas bo začela pokati zemlja, odpirali se bodo grobovi, a iz njih ne bodo vstajali mrtvi, iz njih bodo vrele množice turistov. Vso noč tapkajo, drsijo, topotajo koraki po ulicah El Arenala, pevci in zbori glasbil pojejo, prepevajo in igrajo po vrtovih diskoklubov, vmes odmevajo besede in smeh. Ljudje hodijo v kopalnih oblekah čez asfaltno cesto na peščeno obalo morja. Avtomobili vozijo v noč. Množice pijejo pivo, sladko vino, ekspresno