Sodišče je po pretehtanju vseh dokazov vendarle verjelo obtožencu, ki je bil prepričljivejši kot oškodovanka, njeno pripoved pa je omajala tudi izpoved nekdanjega fanta o zmožnosti upiranja in sili, ki je je zmožna. Dekletov opis dogodka na sodišču se je razlikoval od tistega, kar je tri dni po neprijetnem doživetju zaupala takratnemu fantu, ki je prav tako dvomil o resničnosti dekletovih obtožb. Sodišče je prepričano, da ji je bil obtoženec, sicer njen šef v lokalu, všeč, prav tako se ni moglo znebiti pomislekov o njeni izpovedi, da je bila v tistih dopoldanskih urah dremava in je mislila, da se je k njej prišel stiskat fant (ta sploh ni imel ključa od obtoženčevega stanovanja), ko pa je zagledala obtoženca, ga je vrgla s sebe. Po mnenju sodišča ga opis sile, ki naj bi jo bila oškodovanka uporabila, da bi se ubranila obtoženčevih nežnosti, ni prepričal, da je lahko obtoženi to silo prepoznal in razumel kot odpor. Oprostilno sodbo so sodnikom narekovali tudi drugi dokazi.