preigravali. Dokler nismo začeli snemati lastnih skladb. Nikoli ne bom pozabil toplega sprejema občinstva v Braziliji, kjer so nas – prehitite no vendar že tega bebca pred nama – kjer so nas torej na koncu pogostili, kot še nikjer doslej. Čeprav se sam pri hrani držim bolj nazaj. Pa saj tudi vi ne jeste kar vsevprek, mar ne?« »Res je, pred leti mi je zdravnik svetoval, naj ...« »Samo zdravnikov mi ne omenjajte. Eden reče tako, drugi drugače. Sam se še najbolj zanesem na znanje moža svoje žene. Jem vse po malem in se zmerno gibam. Vi najbrž – no, ne razumite me napak – ob delu, ki ga opravljate, šport nekoliko zapostavljate?« »Nasprotno, dvakrat na teden obiščem fitnes, v soboto pa se, če le vreme dopušča ...« »Tudi jaz izkoristim sobote za izlete. To mi je ostalo še iz časov, ko sem bil viceprvak bivše države v rokoborbi. Nikoli ne bom pozabil sodnika, ki me je oškodoval za zmago v finalu. Kasneje sem zvedel, da ga je podkupil tisti Črnogorec, kako se je že pisal ...« Takrat sem se spomnil nekaterih prijemov nebesedne komunikacije. ‘Z rahlim praskanjem po nosu sporočimo sogovorniku, da dvomimo o resničnosti njegovih izjav, prekrižane roke in noge pa so jasen znak, da ga ne želimo več poslušati,’ piše v učbenikih o govorici telesa. Diskretno sem se torej popraskal po nosu in delovalo je. »No ja, lažem, ni bil Črnogorec,« se je popravil Bogdan, »prihajal je iz Tetova. In izgubil sem že v polfinalu. Ampak sodnik pa je bil definitivno podkupljen. Vsaj mislim. Če ne takrat, pa leto kasneje na medcelinskem pokalu v Madridu.« Šele v avtomobilu se pokažejo vse omejitve praktične uporabe tehnik nebesedne komunikacije. Če ne verjamete, skušajte kot voznik prekrižati roke pri sto tridesetih kilometrih na uro. Poskusil sem torej z nogami. Zmanjšal sem hitrost, prekrižal nogi in z levico pritisnil na stopalko plina, desnico pa pustil v pripravljenosti, če bo potrebno stopiti na sklopko.