Menimo, da predhodne ugotovitve dajejo zadosti trdno podlago za sklep, da smo iz faze postsocialistične tranzicijske depresije v Sloveniji, kar je zelo simptomatično, podedovali poplavo najrazličnejših poklicnih etik, moralnih standardov, pravil poslovnega obnašanja, nenavadnih navad in kodeksov dobrega delovanja v razponu od kodeksa psihološke etike, etičnih načel v socialnem varstvu, kodeksa univerzitetnih profesorjev, kodeksa novinarjev pa do kodeksa poklicne etike računovodij, odvetnikov, zdravnikov, medicinskih sester, knjižničarjev, penoloških delavcev in menedžerjev. Inflacija profesionalnih etik je dovolj zgovorna sama po sebi. Potrjuje namreč biblijsko oznanjeni sindrom, da je treba najbolj dvomiti o poštenosti tistih, ki veliko govorijo o svojem poštenju. Verjetno so zato ti kodeksi napisani in sprejeti, kot da bodo uporabljeni na kakšnem drugem planetu. V njih bi resnično težko našli trdnejši dokaz o povezanosti s tranzicijsko stvarnostjo našega vsakdana. Zato se nam ves čas zdi, kot da bi brali povsod enako formulirano učbeniško gradivo, ki govori o nekakšnih splošnih moralnih načelih, o katerih čivkajo že tudi vrabci na strehi. V realnem poslovnem življenju se stvari vendarle dogajajo, kot se dogajajo - navzkriž in/ali mimo vseh vzorcev vzornega poslovnega vedenja in nravnega ravnanja. Problem ni (samo) v tem, da to po navadi dobro vedo tudi tisti, ki se obnašajo na amoralen način, temveč tudi v neznosni nezaskrbljenosti, hinavskem sprenevedanju, klavrnem malodušju precejšnega dela javnosti in soudeležencev gospodarskega življenja do kakršnegakoli resnega premika v smeri moralne prenove stanja stvari in duha na Slovenskem. Utegne se zgoditi, da nam začasni standardi postsocialistične tranzicijske poslovne kvazi-morale sčasoma pridejo v navado. V tem primeru se nam ni treba bati, da ne bo kakršnekoli tradicije dobrih poslovnih običajev in morale na sploh - hitro konec.