templja Bayon iz Angkorja, izdelano iz lesa in papirnate kaše.35 Maketa je bila sicer izjemno preprosta in robata, a je odigrala svojo vlogo: takojšnjo prepoznavnost prek zgodovine logotipizacije iz kolonialnega obdobja. »Ah, naš Bayon!« – a brez spomina na francoske kolonialne restavratorje. Kot je bilo že omenjeno v devetem poglavju, je Angkor Wat, ki so ga rekonstruirali Francozi – ponovno v obliki delčka iz sestavljanke –, postal osrednji simbol zaporednih zastav Sihanukovega rojalističnega, Lon Nolovega militarističnega in Pol Potovega jakobinskega režima. Še bolj v oči bijoči so dokazi o dedovanju na bolj ljudski ravni. Eden od zgovornih primerov je serija slik epizod iz nacionalne zgodovine, ki jo je v petdesetih letih naročilo indonezijsko šolsko ministrstvo. Slike naj bi proizvajali serijsko in razdelili po vseh osnovnih šolah, zato da bi mali Indonezijci vselej imeli pred očmi vizualne reprezentacije preteklosti svoje dežele, obešene na stene vseh šolskih razredov. Večino ozadij so naslikali v predvidljivem sentimentalno-naturalističnem slogu komercialne umetnosti zgodnjega 20. stoletja, človeške podobe pa so si izposodili bodisi iz muzejskih dioram kolonialnega obdobja ali pa iz popularnih psevdozgodovinskih ljudskih dram wayang orang. Naj bo tako ali drugače, najzanimivejša izmed serij je otrokom ponujala prikaz Borobudurja. V resnici je ta kolosalni spomenik s 504 upodobitvami Bude, s 1460 slikovnimi in s 1212 dekorativnimi kamnitimi paneli fantastična zakladnica starodavnega javanskega kiparstva. A močno čislani umetnik si je to čudo na višku razcveta v 9. stoletju zamislil s poučno perverznostjo. Borobudur je naslikan v popolnoma beli barvi, brez sledu o kakršnihkoli skulpturah. Spomenik obdajajo lepo urejene zelenice in čedni drevoredi, vendar na sliki ni videti nobenega človeškega bitja.36