Podjetnost me je že zgodaj zjutraj gnala iz postelje v živahno vrvenje starega jedra. Bilo je nesmiselno odpirati načrt mesta, arabeskno vijugaste uličice Alfame se niso prilegale nobenemu kartografskemu vzorcu. Ker sem stanovala pod vrhom hriba, sem se enostavno kot fliper krogla zakotrljala navzdol, dokler me vznožje ni izstrelilo na eno od avenij, ki so jih flankirale nastopaške palače in so bile turistu začetniku vendar prijaznejše. Mnogo stavb je bilo zgrajenih v pravljično baročnem stilu, ki je spominjal na Gaudíja, drevoredi so pajčevinasto povezovali vrtove in parke. Lizbona je valovala po vzpetinah kot Rim ali Stuttgart, le da so te bile tu občutno bolj strme. Z zobato železnico in Eifflovim liftom sem se fijakala gor in dol, nenasitna sapo jemajočih vedut v hrustljavo čistem soncu. Pomešala sem se v kleno žužljanje tržnic, moje težave so izginile v sadju in zelenjavi, bilo je, kot bi izgubila deset kilogramov. Mečarice, tune, sluzaste hobotnice velikanke so hrople na svežem zraku. Razpolovljene živali in pedantno sortirana drobovina so izparevale toploto luzitanijskega srca, večjega od življenja. Čokoladaste tete s Kapverdov so na glavah drzno balansirale prepolne košare in na vse grlo nudile šekaste kuriozitete. Sončna stran kolonializma se je odvijala pred mano kot kaleidoskop.