»Seveda se človek znajde večkrat v takšnem precepu. Tudi jaz sem se. Če se samo spomnim. Ja, ko me je Štukelj povabil v Maribor leta 1928, sem čutil, da bom zmogel to spremembo in sem se odločil, da grem, iz velike Ljubljane v meni tuj Maribor. – Pa po vojni, ko so mi ponujali mesto zveznega trenerja naših telovadcev, tudi lepo plačo, službo za ženo, ampak sem se zahvalil in nisem šel dol v Beograd, med drugačne ljudi, v drugačen kulturni svet. - Potem so mi, ker sem delal po vojni pri obnovi porušenega mesta in pri pripravi geodetskih in gradbenih načrtov, ponudili stanovanje, ne, kar hišo v Tomšičevem drevoredu, a sem odklonil, ker sem si mislil, da to, kar ti tako dajo, ti lahko tako tudi vzamejo - in smo se stisnili pri ženinih starših. Hočem reči, človek nikoli ne ve, kaj je prav in kaj ni, to je res, le zaletavati se najbrž nikoli ni dobro, ni dobro mahati s preveliko žlico, to ne.« je pripovedoval in ni kazal pri tem niti veselja, niti zaskrbljenosti.