"Umetnik je, velik umetnik," je pogosto pomislila, ko je ogledovala njegov resni profil, rejeni, zgrbljeni život ali temni pramen las, prilepljen k zmerom mokremu čelu. In mogoče je ravno zato, ker ni vedela o šahu popolnoma nič, videla v njem ne preprosto domačo igro ali prijetno razvedrilo, temveč skrivnostno umetnost, enakovredno vsem priznanim umetnostim. Ljudi, ki bi mu bili podobni, ni še nikoli srečala, zato ga tudi ni mogla primerjati drugače kot z genialnimi posebneži, glasbeniki in pesniki, katerih lik poznamo hkrati tako natančno in tako površno kot lik kakega rimskega cesarja, inkvizitorja ali skopuha iz komedije. V njenem spominu je bila precej kratka in temačna galerija z vsemi ljudmi, ki so tako ali drugače vznemirili njeno domišljijo. Tu so bili šolski spomini, dekliška gimnazija v Peterburgu z nenavadnim bršljanom čez vse pročelje na kratki in prašni ulici brez tramvajske proge, potem neki učitelj zemljepisa, ki je poučeval tudi na deški gimnaziji - moški z velikimi očmi, belim čelom in skuštranimi lasmi, ki je baje bolehal za jetiko, obiskal baje dalajlamo in bil baje zaljubljen v eno od starejših učenk, ki je bila nečakinja sivolase, modrooke ravnateljice, katere snažni kabinetek s temno modrimi tapetami in belo pečjo je bil zelo prijeten. Zemljepisec se ji je vtisnil v spomin prav na modri podlagi, obdani z modrim ozračjem, se naglo približal, ker je imel navado priti v razred hitro in hrupno, potem pa mahoma izginil in prepustil prostor drugemu človeku, ki se ji tudi ni zdel podoben nikomur drugemu. Preden se je pojavil slednji, jih je ravnateljica dolgo opozarjala, da se nikakor ne smejo smejati, v nobenem primeru. To je bilo v prvem sovjetskem letu, od štiridesetih učenk jih je bilo v razredu le še sedemnajst in vsak dan so spraševale učitelje: "Bomo danes kaj delali?" Učitelji so vsakokrat odgovorili: "Še nismo dobili dokončnih navodil." Ravnateljica je zabičala, da ne sme biti nikakršnih nasmeškov, ko v kratkem pride nekdo s komisariata za ljudsko prosveto, pa naj govori karkoli ali se vede kakorkoli. In je prišel ter se naselil v njenem spominu kot nenavadno zabaven človek, ki je prišel z drugega, nesmiselnega sveta. Bil je šepav, a zelo poskočen in gibčen, z živahnimi, švigajočimi očmi. Dekleta so bila zbrana v to pot tihi avli in on je hodil pred njimi gor in dol, spretno šepaje in obračaje se z opičjo gibčnostjo. Medtem ko je šepal mimo njih, lahkotno prestavljal nogo v čevlju z dvojno peto in z desnico rezal zrak na enake kose ali ga gladil kakor blago, je obširno in hitro govoril o sociologiji, ki jim jo bo predaval, o skorajšnji združitvi z moško gimnazijo - in dekleta so komaj zadrževale smeh, čeprav so jih bolele ličnice in jih je stiskalo v grlu. In potem je v Finski, ki ji je ostala v duši bolj ruska kakor Rusija sama, mogoče zato, ker so se lesena dača, smreke in bel čoln na jezeru, črnem od odseva iglastega gozda, tu še bolj zdeli ruska značilnost in bili še bolj cenjeni kot nekaj, kar je zdaj onstran Beloostrova prepovedano, v tej še počitniški, še peterburški Finski torej je nekajkrat od daleč videla slavnega pisatelja, zelo bledega, z razločno vidno bradico, ki je nenehoma pogledoval proti nebu, ki so ga že začela preletavati sovražna letala. Pisatelj je ostal čudno povezan z ruskim častnikom, ki je pozneje izgubil roko na Krimu, z izredno tihim, sramežljivim človekom, s katerim je poleti igrala tenis in se pozimi smučala. Pri tem snežnem spominu se je na ozadju noči mahoma spet pokazala dača slavnega pisatelja, v kateri je tudi umrl, pa skidana potka, kupi snega v soju električne luči, nejasne sledi v temnem snegu. Tem različno zaposlenim moškim, katerih vsak je obarval spomin z drugačno barvo (zemljepisec z modro, komisar z varovalno, pisatelj s črnino svojega plašča, in moški, ki je z loparjem metal v zrak smrekov storž, z belino svojega dresa), je sledila zabrisanost in tu pa tam kaj jasnejšega, življenje v Berlinu, naključni plesi, monarhistični shodi, veliko enakih ljudi. Vse to je bilo še tako blizu, da se spomin še ni mogel izostriti in ugotoviti, kaj je pomembno in kaj ništrc, sploh pa zdaj za ugotavljanje ni bilo časa, ker je bil ta skoraj ves posvečen temu mrkemu, nevsakdanjemu in skrivnostnemu človeku, najprivlačnejšemu od vseh, kar jih je poznala. Skrivnostna je bila že njegova umetnost, vsi pojavi, vsa znamenja te umetnosti. Kmalu je zvedela, da zvečer po večerji dela pozno v noč. Vendar si tega dela ni znala predstavljati, ker ga ni bilo moč z ničimer povezati, ne s slikarskim stojalom ne s klavirjem, njena misel pa se je nagibala prav k takemu, otipljivemu simbolu umetnosti. Njegova soba je bila v pritličju, sprehajalci s cigarami v temnem parku so včasih videli njegovo svetilko, njegov sklonjeni obraz. Nazadnje je od nekoga zvedela, da sedi Lužin pred prazno šahovnico. Zamikalo jo je, da bi sama pogledala, in nekaj dni po njunem prvem pogovoru se je po potki med oleandrovimi grmi pritihotapila do njegovega okna. Vendar ji je mahoma postalo nerodno; ne da bi pokukala noter, se je obrnila in zavila v drevored, kamor se je slišala glasba iz zdraviliške dvorane. A radovednost ji ni dala miru, zato se je spet vrnila pod okno in pri tem nalašč škripala s peskom, hoteč si dopovedati, da ne vohlja za njim. Okno je imel odprto, navojnico dvignjeno, in v svetli odprtini je videla, kako si slači suknjič, medtem ko napenja vrat in zdeha. V okornem, počasnem premikanju njegovih ramen, ki se ji je prikazovalo pred očmi, še ko se je v temi hitro vračala k osvetljenemu sprehajališču pred hotelom, je videla nekakšno silno utrujenost po skrivnostnem in čudovitem delu.