Bili so jurčki, bili. Na vlažne klobuke svetlo rjave barve so se prilepile smrekove iglice, včasih je travna bilka pustila na njih dolgo, tenko sled. Spodaj so bili luknjičavi, na njih je včasih ždel rumen slinar - in z debelih, lisasto sivih betov je Lužin starejši z nožkom odstranil mah in zemljo, preden je položil gobo v košaro. Sin je hodil pet ali šest korakov za njim s prekrižanimi rokami na hrbtu kakor starček in gob ne le ni iskal, temveč ni hotel pogledati niti tistih, ki jih je izgrebal oče in pri tem zadovoljno brundal. Včasih se je na koncu drevoreda pokazala mati, zajetna in bleda v svoji žalostni beli obleki, ki se ji ni podala, hitela je proti njima, zdaj v senci, zdaj na soncu, in odpadlo listje, ki v severnih gozdovih nikoli ne sprhni, ji je šuštelo pod belimi čevlji z visokimi, malce pošvedranimi petami. Nekega julijskega dne ji je na stopnicah verande spodrsnilo in si je zvila nogo, potem je dolgo ležala - ali v zamračeni spalnici ali na verandi - v rožnati domači obleki in z napudranim obrazom. Na mizici poleg nje je stala srebrna posodica z gumenimi bonboni. Noga se ji je kmalu pozdravila, a je še naprej poležavala, kakor da je sklenila, da ji je tako usojeno in da ji je življenje namenilo prav to. Poletje je bilo nenavadno vroče, komarji niso dali miru, z reke so se dan za dnem razlegali cvileči kriki deklet, ki so se kopale, in enega teh medlečih dni zgodaj zjutraj, še preden so začeli obadi trpinčiti konja, namazanega s črno dišečo mažo, se je Lužin starejši odpeljal za cel dan v mesto. "Razumi že vendar! Nujno se moram dobiti s Silvestrovom," je govoril prejšnji večer, medtem ko je v svoji sivi halji hodil gor in dol po spalnici. "Kako si čudna, zares. To je vendar pomembno. Tudi sam bi rajši ostal tukaj." Toda žena je še naprej ležala in zarivala obraz v blazino, debeli hrbet ji je nemočno podrhteval. Zjutraj se je oče vseeno odpeljal in sin je stoje na vrtu videl, kako se nad nazobčano vrsto smrek, ki so ločevale vrt od poti, hitro oddaljujeta kočijažev život in očetov klobuk.