Od vseh obrti, ki jih je obvladal, se v mestu nobene ni izučil, čeprav je teden ali dva, nikoli pa več kot enajst tednov, opravljal številne poklice. Sledili so si tile poklici: kurjač, vratar, zidar, pometač, tapetnik, tovornjakar, zlatar, skladalec, pomočnik v cirkusu, bolničar, nakladalec tovornjakov, grobar, pek in še marsikaj drugega, pri tem pa je vedno nosil platneno čepico, ki jo je dobil (skupaj z drugimi capami) v zameno za košaro divjih robid in ki se je kot naročena skladala s časi, v katerih je živel. Dejanja so se pokazala za preprostejša od poklicev, podobnosti med poklici pa večje od razlik, saj na primer, če je bil kurjač, zidar, skladalec, nakladalec ali pek, je zanj (kot začetnika) to pomenilo eno samo stvar – da je od jutra do večera prenašal stvari, večinoma na hrbtu in kdaj tudi z rokami. Le da je bil tovor na plečih ali v rokah vsakič drugačen, najprej je prenašal premog in bukov les, potem cement in malto, skrinje z žeblji in vijaki, deske in ostrešja, vreče moke in kvas. Potem je v kategorijo čiščenja uvrstil tudi delo pometača, tapetnika, tovornjakarja, zlatarja in pomočnika v cirkusu, ko je pometal prah, smeti in listje na bulvarjih, spiral raznovrsten pliš in volno iz prešitih odej, ko je s cevjo pral karoserijo tovornjakov in priklopnikov v garaži, loščil baker in nikelj, da sta bila videti kot zlato in srebro, čistil kletke zveri, še posebej boks z medvedom, slabotnim zaradi griže, za katerega je mislil, da ga je nekje že videl. Med vsemi temi opravili se je delo bolničarja pokazalo kot skupek več poklicev. Bilo je mešanica med delom nosača (le da je bolničar nosil belo obleko) in snažilke (ki je bila moški). Nosil je ljudi, žrtve infarktov, zlomov, pretresov, vnetij potrebušnice, zastrupitev, napadov čira ali perforiranega črevesja, omedlevice, krvi v pljučih, opeklin, vnetja trebušne slinavke, blokade ledvic in drugih telesnih poškodb, na nosilih jih je nosil od rešilca do dežurne sobe, iz dežurne sobe v bolniške sobe, iz bolniških sob v laboratorije ali operacijske dvorane in od tam nazaj v bolniške sobe, in kar je bilo najbolj žalostno, včasih jih je iz bolniških sob premestil v majhno mrtvašnico na dvorišču, po drugi strani pa je moral ribati tla na hodnikih bolnišnice in v čakalnicah (in koliko je bilo treba ribati; za mokrimi krpami pa so se spet pojavili škornji, čevlji, gležnjarji in spet je bilo treba ribati od začetka). Kot grobar je sodeloval le pri enem pokopu, ko je medved, ki je obolel za grižo, umrl in ga je nekaj cirkusantov ovilo v plastično vrečo, da bi ga zjutraj izročili smetarjem. Podrobnosti je izvedel od kolega, ki ga je zvečer srečal na tramvaju. Ponoči je šel v menažerijo, ukradel truplo in v nekem parku stran od svetilk skopal jamo. To je počel v popolni temi, pozoren na vsak šum, še posebej na korake miličnikov, ki so s svetilkami patruljirali po drevoredih. Potem si je snel platneno čepico, si odrezal čop na vrhu glave in ga vrgel v jamo na medveda ter s prižgano svečo v rokah šepetaje maševal in jokal. Nakar je znova zgrabil za lopato in prekril telo, ki bi moralo gniti v gorah, ne pa sredi največjega mesta. Samo kot vratar si je lahko odpočil, in res, po pogrebu je kar preveč počival, vse dokler ga niso našli trdno spečega v avli stavbe, ki jo je varoval, okoli kosila, zvitega v klobčič pri radiatorju. Ves ta čas mestnega življenja, malo več kot dve leti, ni stradal, razen po lastni volji, ko je bil strogo zapovedan post. Takrat se je ulegel pod milo nebo, da bi vsrkaval pomladanski dež ali zapiral oči pred množico zvezd. Drugače je imel kaj jesti, imel je streho nad glavo, menjaval je službo eno za drugo in tudi kraje, pa ne zato, ker bi bil nestanoviten, ampak zato, ker je tako naneslo, povsod je bil tih in podložen, vse dokler ni kdo preklel Bogov ali Kristusov, vse dokler ni občutil, da ga držijo za besedo ali mu sledijo, vse dokler ni videl oslarij, ki so jih počeli zlatarji ali zidarji (ki so kradli vsebino iz vreč, ki so jih prenašali) ali pa dokler ga ni obstopila kakšna ženska (kot se je zgodilo v tapetniški delavnici, in ga otipavala po zadnjici in med nogami, mozoljarka, ki mu je za vsako ceno na obraz hotela prisloniti dojko) ali ga ni kdo udaril (voznik, plavolasi vol, mu je pripeljal klofuto, ker ni izpraznil pepelnika v kabini tovornjaka), ali dokler ni opazil, da nekdo brska po njegovih stvareh (kot se je zgodilo v pekarni), dokler se njegove iluzije in njegova gorečnost niso sprevrgle v prah (kot se je zgodilo v bolnišnici, kjer je ostal dlje kot kjer koli, celih enajst tednov, in si domišljal, da pomaga bolnikom in zaskrbljenim sorodnikom, a se je nekega dne znašel pred parom na nosilih, dvema staršema, inženirjem in projektantko, ki so ju zalotili skupaj na pisalni mizi in sta ostala ukleščena kot psa med parjenjem, drugače klasičen zdravniški primer, ki se mu reče penis captivus). Takrat je, glede na razvoj dogodkov, menil, da se morajo Sveti Devici mesta gabiti, da Ona obrača pogled stran od njih, po drugi strani pa je bil prepričan, da se ne bi prepustila takšnemu gnevu in je gledala, kje bo razširila veselje, vsaj kanček veselja, v krajih, kjer je bilo toliko žalosti, kjer se je dogajalo toliko nizkotnosti. Razburjeno jo je čakal (na ulicah, trgih, v trgovinah in na avtobusih) in se bal, da Njen znak ne bi prišel nenadoma in ga zato ne bi opazil, vedel je, da se Brezmadežna lahko prikaže kjer koli in kadar koli, ne da bi jo pri tem oviralo dejstvo, da si je znova ustvaril življenjepis in identiteto, da bi lahko živel med ljudmi. Kar se ljudi tiče, tudi če jih je malo nosilo uniformo, so se obnašali kot bizgeci. Našitki in pasovi so jim zlezli pod kožo, zaradi strahu, koristi, vdanosti v usodo ali brezbrižnosti so se navadili vdihavati zrak vojašnic. Ko je živel v velikih mestih in se izgubljal v množici (kot mu je svetoval neznanec v gorah), je spoznal tudi dobro plat stvari: ni bil več sam svoj spovednik, ker bi to bil greh, ki mu ni para, lahko se je spovedal drugemu duhovniku, vsake štiri ure je naletel na zabojnik za smeti, kamor je lahko odvrgel šop črno modrih las, vsak dan je šel v cerkev, vsakič v drugo, da ga kdo ne bi opazil, in po mili volji molil pred ikonami Matere Božje, ni mu bilo več treba plesti in krojiti oblačil iz svojih las, dovolj oblek je dobil v dar (tako kot so ga za njegov zapozneli krst oblekli v srajco drugega Gherghea, ki je padel v Turtucaii). Nobeno nedeljo in za noben praznik ni manjkal pri sveti maši (tudi če so ga s treh krajev zaradi zaporednih odsotnosti vrgli ven). Naneslo je, da mu je postalo vroče, ko je zunaj kamenje kar pokalo od mraza. Udaril je en rdeč pirh ob drugega in si sam odgovoril na Kristus je vstal! z Zares je vstal! Predvsem pa mu je pod roke spet prišlo Sveto pismo, drugačno od tistega norih razsežnosti, ki ga je zazidal v jamo, takšno z rjavimi platnicami terna robovih in v pregibih oguljeno in z umazanimi porumenelimi stranmi. Bral je in bral, vse dokler se ni naveličal skrivanja v množici in se je vkrcal na prvi vlak, ki je odpeljal z največje železniške postaje v največjem mestu.