»Od zgoraj so bili ljudje videti kot žuželke. Pozimi. Ko so se prebijali po snegu, so bili podobni ščurkom, ki so se povzpeli na sveže pobeljen hrapav strop. Potem ko me je obšel mraz, kar se je zgodilo pogosto, ne glede na to, koliko puloverjev, kosov spodnjega perila ali nogavic sem nosil, me je prijelo, da bi jih poteptal. Nato me je ta želja minila. Potreboval sem dva ali tri požirke žganja, da bi se mi zasmilili, tudi če so mi v kabini žerjava roke zmrzovale na popolnoma zaledenelih železnih ročicah. Opazoval sem jih, kako se zbirajo okrog ognja in prestopajo z ene noge na drugo, kako mahajo z rokami, ko se prepirajo, kako si nameščajo kučme čez ušesa in si ponujajo cigarete, ne da bi vedeli, kdo kadi, ker se je cigaretni dim mešal s sapo iz ust. Tudi oni so na gradbiščih Sovroma zaslužili za štruco kruha. Pravzaprav si je niso zaslužili, kaj zaboga, kruh so jim podarili komunisti, prisrčni fantje, ki bi jih lahko vpisali med inventar kmetijskih zadrug, skupaj s konji in z govedom. Kot da se zame ne bi potrudili … Naučili so me poklica. Odraslega človeka, potem ko so mi vzeli hiše, tovarno, trto, slike, nakit in denar, so iz mene naredili žerjavarja. Pascalu, čudovitemu irskemu setru, princu, pa so poslali metek v glavo, ko se je na zofi prilepil k nogam moje žene. Stegnil se je bolj kot po navadi, izpod ušesa mu je pricurljala kri in si utrla pot proti prsim, do belega šopa dlake. Njegove oči so bile na pol odprte, izražale so nekaj, česar komunisti nikoli ne bodo mogli razumeti. Paraschiva je kričala, pravzaprav to ni bil krik, ampak izbruh, zvok, ki ni pripadal glasilkam, oni pa so se smejali in še naprej brskali po knjižni omari, eden je zavpil: »Kaj ti je, gospa, ali nisi videla, da te je hotel ugrizniti?!« Pri devetih ali štirinajstih ali dvajsetih stopinjah pod ničlo je moj spomin doživel toplotni šok, veliko stvari ni bilo pomembnih, spominjal sem se samo plašča iz bizonovega krzna. Domov sem prišel s kočijo, po kosilu, bilo je kmalu po malem šmarnu, pri dvoriščnih vratih sem naletel na slabotnega tipa, manjkalo mu je nekaj zob, lase je imel namazane z mastjo, zagotovo ne z briljantino, ravno je stopil iz hiše s kupom oblačil, obotavljal se je, ni vedel, ali naj se me izogne ali naj jo popiha, takoj je rekel, da je gospa zelo velikodušna. In res je bila. V njegovih rokah sem prepoznal svoj plašč, nekaj oblek, svileno pižamo, na kateri so jo motili gumbi, anorak za smučanje. Paraschivo sem zagledal na pragu, nasmejano, ko je s pahljačo poskušala odgnati soparo. Nisem uporabil palice ali pesti, vzel sem denarnico in kočijažu plačal dve vožnji, eno opravljeno in eno vnaprej, potem sem prevarantu pomagal, da se je povzpel, in mu s soprogo za hrbtom preklel mamo. V takšni nespremenljivi ledenici sem pogrešal plašč. Še posebej, ker so kanadski škornji, za katere nihče ni pomislil, da bi jih nacionaliziral, izgubili svoje zaščitniške lastnosti. Noge so se spremenile v plošče ledu, ledvice so me vse bolj bolele, nisem mogel več zadrževati vode in sem scal kar iz kabine. Curek vode in madež spodaj v snegu, več kot deset metrov pod mano, ni bil rumenkaste barve, ampak rdečkaste, kot jagode. Še sreča, da sem imel žganje. Pomagalo mi je, da sem na to pozabil in zdržal še nekaj dni. V velikih količinah. Bilo je iz divjih jabolk, kupoval sem ga od jecljavega cigana, harmonikarja, ki od mene ni zahteval denarja, ampak gramofonske plošče. In tudi drugače sem, glede na plačo žerjavarja, kmalu zapravil vso zbirko. Imel sem več kot šesto plošč. Ni mi bilo pretirano žal, ko me je v bolnišnici objela toplota. Dobil sem razcapano in umazano odejo, peč pa je požrla toliko lesa, da sem ponoči sanjal, da sem v javnem kopališču, v savni. Zgoraj se je vsakič, ko je zagorel ogenj, skozi razpoke v terakoti izmuznil dim, preplavil salon in omogočil nekaj intimnosti. Podobe na sosednjih posteljah niso postale nevidne, so se pa oddaljevale, raztapljale in se na koncu, hvala bogu, zlile z dekorjem. Ostali so samo glasovi z različnimi toni in preglasi, neskončne debate o vojni, zelenjavi, obolenju jeter in ženskah, ki so premagale delovanje katerega koli zdravila. Razlog je bil povsem preprost: radijske igre so me vedno uspavale. Oboževal sem en sam glas, Ghiţujev, če ne bi bilo njega, bi mraz zavladal ogromnemu prostoru, v katerem sem ležal, kot se je dogajalo v drugih prostorih bolnišnice. Ghiţa, tapetnik, ki mu ledvice niso dovolj delovale, ni bil prav nič kriv, da je bil njegov brat major pri Securitate, je pa to dobro izkoristil, premog je ves čas tlel v naši sobi. Paraschiva me je obiskala šele marca, prepričana, da je prišel čas za maziljenje. Oblečena je bila v črno, od škornjev pa do šala iz kašmirja, njen obraz se je tudi v takšnih okoliščinah svetil kot marmor. Vedel sem, da moja žena na potovanjih ne prenaša veliko prtljage, in me zato prezgodnja črnina ni presenetila. Spremljal jo je mlad duhovnik, po videzu sodeč je njegov post trajal dlje kot po navadi, svetlolas in prav nič zgovoren. Sočutno sta si me ogledala in se verjetno spraševala, kam je odšel del mene, ki je zapustil ta svet. Bila sta prijazna, a sem ju že čez eno minuto vrgel ven, ker mi nista prinesla rož. Ne zvončkov in ne frezij, še suhocvetnic ne. Odšla sta mirno, pobožno, tako kot zapustiš pokopališče, potem ko si prižgal svečo na družinski grobnici. Stokajoče je Paraschiva počasi zaprla vrata, tako kot jih je odprla, na pragu je morala izreči še amen. Kar se mojega urina tiče, je ta izvorno prozornost znova dobil sredi aprila. Neke srede, ko so se hematiti pridno vrnili v vene in arterije, v tanke žile, razpredene po tkivu. Mladi zdravnik si je mukoma obrisal leče na očalih in začudeno, dolge minute, preučeval tekočino v kozarcu. Neštetokrat sem ga posnemal v tednu, ki je sledil, v stranišču, v bedni kabini, kjer sem preučeval rumenkaste odtenke, razpršene na ploščicah, prefinjene, kot da bi bili limonada. Vzeli so mi eno ledvico, kar je bila primerna izguba, glede na to, da so češnje na dvorišču bolnišnice postale bele. Preplavila jih je množica majhnih cvetov, krhkih kot metulji. Stavbo za paviljoni je obkolila sveža trava, zaradi česar je postala znosna. V živahnem, s soncem obsijanem dekorju bi bil Ghiţujev odhod v krsti morda videti drugačen. Predvsem pa tisti, ki smo se zbrali pri oknih salona, ne bi na mrtvašnico gledali kot na odbijajočo stavbo in ne bi tako zagrizeno molčali. Pa tudi njegovi sorodniki, ki so zavetje iskali pod dežniki in pelerinami in pri tem pazili, da se ne bi do kolen pogreznili v blato, bi lahko vsaj za trenutek pomislili na kraj z zelenjem, o katerem je govoril pop. Bolnišnico sem zapustil spomladi. Z dvema torbama v rokah, s potrdilom o upokojitvi v žepu in z raztrganimi škornji na nogah. O kanadskih škornjih so mi povedali, da so se izgubili v garderobi. Mladi zdravnik je stekel za mano, dohitel me je na koncu osrednjega drevoreda, blizu vratarnice, zaradi napora je bledica na njegovem obrazu izginila, na licih sta se mu pojavili dve škrlatni lisi. Prijel me je pod roko in me pospremil do ulice, rekoč, da mi veliko dolguje. Odgovoril sem mu, da sem prej jaz dolžan njemu, a ga v tem trenutku ne morem poplačati. Nasmehnil se je. Ubožec! Pozneje sem izvedel, da je v Kanalu naredil samomor, ko je že peto leto prestajal zaporno kazen. Obesil se je z vrvjo, iz koščkov zaporniške uniforme spleteno v pralnici. Ker nisem imel česa iskati kje drugje, sem tu znova odkril, kako prisrčni znajo biti komunisti. Enajst otrok, sam sem jih preštel, je razgrajalo v manjšem nasadu jablan, balkon v prvem nadstropju je zavzelo perilo, ki se je sušilo, v pritličju, na terasi, pa so neke ženske luščile fižol s kokljo s piščanci pri nogah. Ena od njih mi je svetovala, naj rečem boglonaj, druga, starejša, debela, me je vprašala, zakaj zaboga nisem umrl, ker se je njen sin poročil in si je ugledal mojo sobo. Nisem razumel, ali se je šalila, gotovo pa je bilo, da se je v hišo vselilo pet družin. Lokalni svet pa je še vedno prenašal tudi naju, kot podnajemnika v mansardi. V tej sobi, v kateri se je gnetlo toliko stvari. Prepoznal sem fotelj iz stare knjižnice, omaro, toaletno mizico brez ogledala, stensko uro, nekaj ikon. Že dolgo ni bila prezračena, prah se je razlegal po njej kot žalosten filmski trak, celo ovojnico, ki me je čakala na regalu, je bilo treba otresti in z nje spihati prah, preden sem jo odprl. Paraschiva, ki je uporabljala vijolično črnilo, mi je sporočala, da je življenje posvetila Bogu. Prosila me je, naj je ne vznemirjam, in me rotila, naj ne razbijem severne stene v kleti. Za vse je poskrbela. »Takšni časi so,« je napisala. Ker je bil večer hladen, sem oblekel plašč, ki sem ga prej obesil na klin. »Če ne bi darovala biserne ogrlice,« je še dodala, »me mati prednica ne bi sprejela v samostan.«