Le kaj bi bilo, ljubi Bog, prav zares, če mi teta Paulina ne bi vsako jutro razložila svojih sanj? V vsakem primeru nisem imel izbire, razen če bi se skril v omaro ali se zaklenil v sobo, pa tudi to ne bi zaleglo, bolj mi je bilo všeč tako, s čajem in z rezinami orehovega kolača na verandi, ko je naletaval droben dež, ki ni pojenjal, z utišanim radiem, teta Paulina in jaz, udobno nameščena v pletenih gugalnikih. Bilo je dobro, občutek zaspanosti, malo hladno, čaj iz majarona ni bil nikoli sladkan, še sreča, da je bilo kolača v izobilju, po drugi strani me njene zgodbe sploh niso motile, saj sam nisem bil junak, samo poslušal sem. Bil sem priča izmišljenim dogodkom ali dogodkom, ki so jih doživeli drugi. Uro sem hote izgubil med umazanim perilom. Ko je napovedovalec napovedal točen čas, sem dlani prislonil na ušesa, le kaj je pomenil čas, ko pa je teto Paulino pogosto, skoraj redno, obiskoval gospod v fraku, beli svileni srajci in z metuljčkom, gospod srednjih let, rahlo osivel, sveže obrit, dovolj visok, brez sledov pomanjkljivosti na telesu, gospod v pravem pomenu besede. Če samo pomislim na šopek pravkar zraslih plavic, enake barve kot njene oči, ki ji jih je galantno poklanjal, jih povohal, preden jih je položil v njeno naročje – že to je bilo dovolj, da sem razumel. Na žalost je tiktakala še ena ura, v želodcu, kdo ve, kdaj sem jo pogoltnil, ki ji nisem mogel priti do konca, postal sem lačen (oh, kako sem to sovražil!), grizel sem se v jezik, tega nisem hotel povedati na glas, znotraj me je peklo. Čir je bil vselej najostrejši sovražnik dialoga, nekaj časa sem še zdržal, toda gospod jo je ceremonialno, po bontonu, povabil na vožnjo z limuzino Plymouth, tip 193, nikoli ni bila druga znamka in vedno je bilo isto leto izdelave, in to po avtocesti. Ne vem, od kod ideja o avtocesti, to ve samo Bog, kajti česa takega ni v mestu nikoli bilo oziroma ni obstajal kraj, ki bi nosil takšno ime. Seveda je mogoče, da je gospod vedel za tak kraj, o tem ne dvomim, torej na vožnjo po avtocesti z motorjem v prvi prestavi, počasi, ob pločniku, ne zaradi previdnosti, ampak zato, da bi vsi videli, kdo je teta Paulina in v kakšni družbi se vozi. Rekel sem, da grem na stranišče, samo za trenutek mi oprostite, pohitel sem v kuhinjo in pojedel dva ali tri majhne koščke prepečenca, niti pol kosa, in vse je postalo rožnato. Avto je parkiral pri vhodu v park. Voznik je resnobno odprl vrata, ne verjamem, da bi šlo brez mladega svetlolasega fanta v sivi obleki s čepico s ščitnikom, par je naučeno izstopil, sproščeno gledal naokrog in se potem počasi odpravil po drevoredih, hodil po suhem kostanjevem listju (jesen je bila edini letni čas) proti paviljonu, kjer je igrala fanfara. Gospod je zatopljen v pogovor delil denar beračem, niti za trenutek ni pogledal rok, ki so se stegovale levo in desno, ona pa je mežikala s trepalnicami, njene ustnice so bile rahlo našobljene, toliko, da so ji pristajale, in šepetala romantične besede o pticah selivkah, vsake toliko sta si, diskretno seveda, stisnila roki, glasba se je vse bolj približevala, kot da bi bila povezana z mehanični pozdravi, rahlimi prikloni glave, ki so v bližini paviljona postajali vse pogostejši. Sami neznani obrazi, vredni spoštovanja, in tudi sami spoštljivi, med razcapanci in umazanimi siromaki z roba pa, glej ga, zlomka, kdo misliš? Mioara, lekarnarica, Paraschiva s palico in draga Jeni, moje sosede, da jim bog pomagaj. Dobri, elegantni ljudje, cela vrsta tujcev, vedno drugih, in ob njih znanci iz mladosti v uniformah stražarjev, paznikov, nesrečnih vojakov, in še huje, ljudje pri vsej pameti in sivolasi v dijaških uniformah. Spet sem rekel, da moram na stranišče, »teta Paulina, verjetno sem se prehladil, ob takšnem deževju se to rado zgodi, takoj se vrnem.« Spet sem šel v kuhinjo, prozoren kos belega sira, en ugriz v trdo kuhano jajce. V paviljonu se je kapelnik spoštljivo priklonil, glasba se ni ustavila, stola na sredini sta ostala prazna, da bi se par lahko kar se da hitro usedel, nihče se ju ni drznil zasesti, med melodijami se je ploskalo, gospod se je nehote dotaknil čevlja iz kačje kože s kot žebelj tanko peto in takoj umaknil svoj lakirani čevelj. Ta neljubi dogodek, če mu lahko tako rečemo, se je končal z rahlo rdečico na obrazih, sledilo je ploskanje, tudi onadva sta ploskala, čevlji so se znova srečali, včasih tudi komolci in ramena, prižgale so se ulične svetilke, nebo je postalo temno modro, kapelnik je iskal njuna pogleda in ni se pozabil še enkrat prikloniti (jesen je bila edini letni čas) in na glasbo je legel mraz. Sanjal sem o piščančji juhi, čir je spremenil človekov značaj, sanjal sem tudi o rezancih v njej, gospod in gospa sta bila znova v avtu, ona s šalom modro mornarske barve čez modro obleko, v mestu so se množile luči, sijale, na zadnjih sedežih je bilo temno, voznik je nepremično gledal naprej, gospod je z dlanmi na kolenih mirno govoril o življenju slavnega italijanskega tenorja. V želodcu me je žgalo, bilo je neznosno, lačen sem, teta, lačen, še dobro, da si mi povedal, pripovedovanje me je zaneslo, vse drugo se je razblinilo.