Zimski popoldan je prerdeval v večer in neocvetene gredice je že pregrnila rubinasta luč, kakor da bi jih polnila z duhovi pokojnih vrtnic. Na eni strani hiše je stal hlev, na drugi je lovorjev križni hodnik ali drevored vodil v večji vrt zadaj. Mlado dekle, ki je raztrosilo kruh (tisti dan že četrtič ali petič, kajti pojedel ga je pes), je neopaženo odkorakalo po lovorjevem hodniku in v lesketavo plantažo zimzelena na drugem koncu. Tu je vzkliknila v začudenju, pravem ali obrednem, ko se je ozrla na visoki vrtni zid nad sabo, na katerem je v fantastičnem prizoru okobal sedela nekam fantastična figura.