Billyjeva zgodba tako postane pripoved o tem, kako je realnost osamljenih irskih otočanov ena sama, skrajno zaprta, zakrčena vase, sklenjena, kako utopični, hrepenenjski prehodi iz sveta v svet niso možni, a zato kljub svoji značilni irskosti in celo opazni arhaičnosti slovenskemu gledalcu ni nič manj bližnja in zanimiva. Slovenska uprizoritev ni zakrinkala niti časovnih in niti geografskih posebnosti Kripla z Inishmaana, ni jih poskušala morebiti modernizirati ali aktualizirati. Z vpeljavo irskih ljudskih pesmi, ki presekajo posamezne dramske sekvence in obenem služijo menjavi prizorišč, je kvečjemu še bolj poudarila lokalni značaj konkretnega dramskega dogajanja. A obenem je odlično izkoristila dramske nastavke za posredovanje univerzalnega sporočila o človekovi samoti in ujetosti v realnost, o njegovi fizični in duševni omejenosti kot njegovi najbolj pristni, prvinski bivanjski drži, na primer prehode iz otoškega življenja v filmsko resničnost, tipizacijo likov, kakor tudi scenske prvine, ki pomagajo ustvarjati univerzalno bivanjsko okolje med nebom in zemljo.