Zdi se, da je obdobje, ko naj bi ji dodeljevali like malih naivk preskočila - že zelo mlada je dobivala kompleksne, zrele vloge z izpovedno močjo. Saša Pavček je dejala, da je njena sobesednica specialistka za slovenske poetične drame. »Nesramno težko je igrati slovensko poetično dramo. Napisana je nekako v zraku. Po eni strani je verz ustvarjen z namenom in ga je treba takega ohraniti, hkrati pa moraš narediti lik verjeten,« pravi Čušinova in pristavlja, da je med vsemi slovenskimi avtorji ravno Gregor Strniša najbolj »njen«. »V njegovih delih ni niti verza, kaj šele besede, ki bi jo lahko črtal. Posebno sem se namučila s pesmijo Dežela ptic v igri Samorog. A ko sem jo vzela za svojo, sem poletela z njenimi besedami in čustvi, pri vsaki predstavi sem komaj čakala, da sem jo lahko povedala,« se spominja igralka, ki jo je že kot majhno deklico vleklo v sedanji poklic. V osnovni šoli je sodelovala v dramskem krožku, še bližje pa ji je gledališče postalo v gimnaziji. »Profesorica Potokarjeva, ki me je učila slovenščino, je imela zelo rada gledališče. V krožku, ki ga je vodila, smo zelo veliko delali, vaje smo imeli skoraj vsak večer, uprizarjali smo številne drame in recitacije,« razlaga Silva Čušin.