"Če je bilo sploh kdaj težko, je bilo to takrat, ko sem študiral v Ljubljani na tamkajšnji filozofski fakulteti in bil tako nekakšen ,dislocirani' član ansambla. Na srečo je bilo v prihajanju na vaje povezano prijetno s koristnim, ker sem šel tako hkrati domov in bil deležen težko pogrešljive domače oskrbe. Ko sem se po diplomi kot mlad profesor slovenščine in angleščine vrnil na Jesenice, sem začel poučevati na Osnovni šoli Toneta Čufarja in tako Čufarjevemu imenu postal in ostal zvest tudi poklicno. Res je, da se učitelj in igralec izvrstno dopolnjujeta, še posebej, če gre za učitelja materinščine, vendar sam nisem v šoli posvečal gledališču le tiste pozornosti, ki je predvidena v učnih načrtih, ampak sem se gledališče na šoli tudi šel. Dramski krožki so bili dolga leta priljubljena obšolska dejavnost, veliko mojih učencev pa se je navezalo tudi na gledališče, večina v vlogi gledalcev, nekaj pa se jih je poskusilo tudi s pravimi vlogami na odru. Skratka, za konfliktna stanja ni bilo niti priložnosti, kaj šele časa."