štela bom samo letošnje spremembe. Končni uspeh je namreč z letošnjim šolskim letom ukinjen. Ali je to dobro? Mnenja so deljena. Sama končnega uspeha ne bi ukinila; tudi ocenjevanje vedenja se mi je zdelo smiselno. V tem šolskem letu bi lahko začeli s poskusnim uvajanjem drugega tujega jezika. Ko smo v lanskem šolskem letu starše v 5. razredu osemletke vprašali za mnenje, je bila tretjina staršev proti, zato se v projekt nismo prijavili. Državljanska vzgoja in etika se je letos preimenovala v državljansko in domovinsko vzgojo in etiko. Vemo, da ni cilj le sprememba imena, ampak domovinska vzgoja. Iz nivojskega pouka so nastali zelo različni načini poučevanja: nivojski pouk, poučevanje v heterogenih skupinah, poučevanje v dveh nivojih. Dobra stran tega je, da so učenci v manjših skupinah, slabih strani pa je tudi nekaj. Večina učencev se v teh kombinacijah dobro počuti, ne pa vsi. V devetletki je dobro poskrbljeno za učence s težavami. Starši lahko zaprosijo za dodatno strokovno pomoč in 5 % učencev ima dodatno pomoč defektologa ali učitelja. To so individualne ure pouka, da se težave odpravljajo strokovno in učenec lahko napreduje. Za nadarjene učence obstaja poseben program za razvijanje njihovih močnih področij. Delo učiteljev je v devetletki napornejše: veliko se morajo pripravljati, več je timskega dela in medpredmetnega povezovanja, več je izobraževanja. Če v učitelju ni nič idealista, težko zdrži. Starši so zahtevni do šole, hkrati pa imajo zaradi življenjskega tempa vedno manj časa za svoje otroke. Kakšne učence »naredi« devetletka? Meni se zdijo zelo samozavestni, veliko znanja si naberejo sami z vključenostjo v različne dejavnosti, obvladajo delo z računalnikom, veliko bolje se izražajo, ne pišejo pa radi domačih nalog. Torej obstajata dve plati, kot povsod. Devetletka je prinesla mnogo dobrih sprememb in tudi nekaj nepotrebnih. Letos delamo po novem še vzgojne načrte. Pogovarjamo se o vrednotah, ki jih bomo še dodatno krepili z dejavnostmi. Vzgoja in izobraževanje v letih šolanja korakata vedno skupaj. Učenci so zbirali vrednote, ki jih je po njihovem mnenju treba krepiti: prijateljstvo, poštenost, iskrenost … – Vzpodbudo, kajne? Vsaka šola se po svoje trudi biti uspešna. Če je trikotnik učenci-učitelji-starši povezan v vseh možnih smereh, potem je uspeh zagotovljen. Zaupanje in sodelovanje s starši se krepi iz leta v leto in trikotnik postaja vedno bolj povezan. Sodelujmo, zaupajmo si, tako bo za naše otroke najbolje. Izkušnje Mitje Turka, ravnatelja osnovne šole Rovte, pa govore, da vsako uvajanje novosti kljub pričakovanjem izboljšav prinese tudi kaj nepričakovanega in včasih tudi slabega. Enako se je zgodilo s prehodom iz osemletnega v devetletno osnovnošolsko izobraževanje. Seveda so izkušnje neposredno udeleženih strokovnih delavcev, staršev in učencev na različno velikih šolah zelo raznolike. Prednosti devetletke Predpisana notranja in zunanja diferenciacija omogoča lažje napredovanje vsem učencem, saj jim sedaj tudi uradno lahko priredimo pouk glede na interese, sposobnosti in pričakovanja. To na naši šoli omogoča več učinkovitega ponavljanja in utrjevanja v manjših skupinah. Večja je skrb za nadarjene učence in za učence z učnimi težavami, čeprav je začetna vnema izdajanja odločb s strani ministrstva učencem, ki imajo posebne potrebe, iz finančnega razloga že močno upadla. Spremenjeni so učni načrti, v katerih je manj nepotrebnih podatkov, bolj jasno so določeni cilji. Zahtevajo in omogočajo uporabo različnih oblik in metod neposrednega dela z učenci, zato postane poučevanje zanje bolj pestro in zanimivo, saj je veliko več eksperimentiranja, praktičnega dela, seminarskih in raziskovalnih nalog, skratka mnogo več samostojnega dela. Šole so dobile večjo avtonomijo pri izbiri oblik diferenciacije in delno tudi pri oblikovanju predmetnika. Bolj zgodnje je uvajanje učenja tujega jezika in možnost učencev za izbiro drugega tujega jezika. Izbirni predmeti v zadnjem triletju omogočajo učencu izbiro glede na njegove interese in nagnjenja. Obveznost nacionalnih preizkusov znanja ob koncu šolanja, s katerimi ugotovimo, koliko smo učence naučili, opismenili in jih pripravili za nadaljnje izobraževanje. Težave devetletke Osveščanje staršev učencev prvega triletja o opisnem ocenjevanju, ker jim je bolj razumljivo, oprijemljivo in domače številčno ocenjevanje. Oblikovanje učencem prijaznega urnika s čim manj prostimi vmesnimi urami, saj so sedaj pri nekaterih izbirnih predmetih združeni učenci 7., 8. in 9. razreda. Daljše bivanje učencev zadnjega triletja v šoli, saj se je pouk podaljšal do 14. ure. Organizacija prevozov za učence-vozače. Manjše možnosti za izvajanje interesnih dejavnosti, predvsem dramskega krožka in zborovskega petja, kjer so vključeni učenci različnih triletij. Premalo ur za dopolnilni in dodatni pouk v enooddelčnih razredih na manjših šolah. Premajhna izbirnost izbirnih predmetov, ki nekatere učence še vedno prisili k obiskovanju neizbranih predmetov. Neobveznost obiskovanja dopolnilnega in dodatnega pouka. Neobveznost pisanja domačih nalog. Neupoštevanje dosežkov na nacionalnem preverjanju znanja pri vpisu v srednjo šolo, saj je zato učence težko motivirati za dodatno pripravo nanje. Hkrati pa način izbire tretjega predmeta na preverjanju, za katerega izvemo šele marca; lahko pa je izbran tudi predmet, ki so se ga učenci učili le v 7. in 8. razredu, knjig pa zaradi sistema učbeniškega sklada učenci nimajo več. Splošni vtisi Uvajanja devetletke se je Slovenija lotila preveč evforično, po drugi strani panično kot uvajanje drugih novosti. Kasneje je kar naenkrat devetletka postala dejstvo in problemov ni smelo biti več. Mnogo več se je govorilo o pretežkih torbah in preobremenjenosti učencev kot o vsebinskih spremembah. Že prvi generaciji devetletkarskih sedmošolcev smo stehtali torbe in prišli do spoznanja, da je že med praznimi tudi 2 kg razlike, v njih pa so učenci imeli knjige in zvezke prav vseh predmetov, malico od nekaj dni nazaj in še in še. Učenci se sami sebi ne zdijo preobremenjeni, predvsem so bolj sproščeni, kot so bili v osemletki. Kljub obljubam o popolni prevetritvi učnih načrtov, se je to delno zgodilo le po vertikali, po horizontali pa se to zaradi preslabega medpredmetnega sodelovanja dogaja šele sedaj. Kot vedno pri uvajanju novosti pa se je, žal, pozabilo na neposredne izvajalce. Dobro šolo naredijo le zadovoljni in dobri učitelji, ne pa razna soočenja in trenja zagovornikov in nasprotnikov uvajanja in spreminjanja programov. Sam sem imel dobre učitelje, ne boste verjeli, moški so bili v večini. Celo urednik Logaških novic je bil med njimi, in hvala mu za to.