To je torej predvsem uprizoritev, ki tematizira razkroj in odmiranje, ne samo omenjene družine, ampak nekega sveta kot takega; kar je morda najpomembnejše, o tem govori s svojevrstnim, natančno izdelanim gledališkim jezikom, ki se pri posredovanju vsebine bolj kot na sila redko posejano besedilo opira na vzdušje, kakor ga (so)ustvarjajo podobe, svetloba, predmeti, zvoki … In pri tem si de Brea vzame čas, veliko časa: prizore gradi postopno in premišljeno, z občutkom za prostor, luč in mizansceno, svoje »gledališke kadre« sestavlja tudi po nekaj minut, jih montira z dolgotrajnimi zatemnitvami in napolnjuje s premišljenim izborom glasbe […], z rekviziti, nasičenimi s pomenom […], še posebej pa s telesi igralcev, oblečenimi v kostume Lea Kulaša. Ravno ta so v tej predstavi najbolj zgovorna: kajti občutja in misli dramskih oseb se nenehno zrcalijo v telesnosti nastopajočih, v njihovih izrazih na obrazu, v napetosti in krčevitosti kretenj in drž, ki pri vsakem liku posebej odražajo stanje, v katerem se nahaja, ob tem pa tudi postopni, a neizbežni potop vsega, kar pozna. V izjemni celoti, ki jo je oblikovala precej številna igralska zasedba, je skorajda nespodobno koga posebej izpostaviti, vendar pa ni mogoče, da tu ne bi omenil vsaj prispevkov Matije Vastla kot »sprevrženega« naslednika Martina, Uroša Mačka v vlogi labilnega Bruckmanna, Maruše Geymayer-Oblak kot baronice in Daria Varge kot diaboličnega, manipulativnega »glasnika nove dobe« von Aschenbacha.