Triko odseva poljubnost dramskih oseb, ki so zreducirane na vloge, kratke, razdrobljene prizore, ki ne dopuščajo globljega razvoja situacije, menjave ritma – včasih se pojavita celo verz in glasba; menjavanje jezikovnih zvrsti, norčavost jezika, parodijo dramskih žanrov, vsesplošno razpršenost, brez moraliziranja, igračkanje na vseh nivojih, za vsem tem pa grenko-sladko odzvanja tragikomičnost vsakdanjega življenja, situacij, v katere se zapletamo, iz katerih ne moremo, ker smo si nadeli preveč mask/vlog, kjer delujemo drug mimo drugega, samo v svojem interesu, kjer so vrednote poljubne in kjer posledično ni odgovornosti, kjer se situacije zaostrujejo, a nikoli ne preidejo v skrajnost, ker jim Jesih doda nesluten komičen obrat in jih tako razgali. Vse skupaj je igra. Igra za prevlado, za doseganje svojih želja in ciljev, ki pa nikoli zares niso dosežene. Reakcije likov so včasih ustrezne, drugič spet ne ustrezajo, kjer Jesih parodira klasične prizore, npr. klasicistično besedičenje Erika, ko ga žena vara s Francko, kamor vdira komunistični besednjak („Kdo pa je ta dedec, mater mu belogardistično?“). Vsakdanje situacije v Trikoju se spreobračajo v nepričakovane skrajnosti, domiselno jim Jesih dodaja zdaj poetično, drugič profano dimenzijo, s katero se ravno vsakdanjost pokaže kot to, kar je. Komičnost, ki jo vzbujajo ti mini prizori, je očiščujoča, vendar pa ostaja neprijeten občutek, da se za vsemi fragmetni vendarle skriva neka globlja resnica, neko splošno razočaranje nad načinom življenja, odnosi, neka neizpolnjenost sodobnega človeka, ki ne ve, kam vse skupaj pelje in kakšen smisel ima, vendar trmasto vztraja pri svojem početju in nikoli ne zavrže upanja, da bo nekoč vendarle našel srečo.