Sicer pa o dejstvu, da se dogaja nekaj velikega, pričajo tudi številni udeleženci kongresa in nastopajoči (samo slednjih je prek 200), ki križarijo od enega do drugega reškega gledališča, da bi si ogledali katerega od festivalskih dogodkov. Ob zanimanju, ki vlada med domačim občinstvom, so tako dvorane skoraj vselej polne; tako je bilo tudi na nedeljskem odprtju, ko je bila velika dvorana HKD na Sušaku nabita vse do vrha drugega balkona; slovesnemu nagovoru Romunke Margarete Niculescu, dolgoletne predsednice Unime, in vrsti protokolarnih govorov je ob tej priložnosti sledila tudi prva predstava iz uradnega programa, ki je dokaj neposredno vpeljala rdečo programsko nit festivala, namreč motiv vode. Največkrat nagrajena hrvaška lutkovna uprizoritev preteklega leta, Robinzon v izvedbi Lutkovnega gledališča Zadar, je dokaj ohlapna priredba Defoejevega romana in združuje številna izrazna sredstva, od ročnih lutk in dramske igre do skrbno koreografiranih skupinskih gibalnih točk, ki se zlivajo v vizualno privlačno, razmeroma učinkovito, vendar občasno v ritmu tudi nekoliko zastajajočo predstavo, ki ni le ilustracija dobro znane zgodbe, ampak deluje tudi kot metafora človekove osamljenosti (tudi v sodobnem času) in večne potrebe po čustveni bližini in komunikaciji: ta je morda včasih neuspešna, kot je to na primer prvo junakovo srečanje s Petkom, a se kljub temu izkaže, da noben človek ni otok, četudi morda na njem živi.