Kroki praznuje nadaljuje odrsko tematiziranje zgodb malega krokodila Krokija in druščine njegovih prijateljev, ki tokrat praznujejo novoletni večer. Grintava godrnjavost bi utegnila očitati predstavi poenostavljenost vsebine in izognjenje detajlom, a bi spregledala poudarek na zanesljivem profesionalizmu, katerega standard preseže rutinizirane nižave. Najznačilnejša lastnost druge predstave Silvana Omerzuja o antropomorfiziranem Krokiju, ki prevzame formo pomanjšanega odrskega krokija, je namreč nepretencioznost. V tem je manj avtorske drže kot v režiserjevi lutkovni trilogiji za odraslo publiko, po svoje pa je tokratna avtorska drža skrita prav v njenem navideznem pomanjkanju. Odlična izvedba Ajde Rooss, dramaturginje predstave in njene pripovedovalke, je izraziti del t. i. kranjske šole pravljičark-animatork (ob Tini Oman), v prezenci naravna, nevsiljiva in sugestivna, brez spakljivih glasovnih modifikacij v animiranju lesenih živalskih lutk. Praznovalcem se zgodijo darila mimo eksplicitnih pričakovanj, kot del navadnega novoletnega protokola, ki pripade vsem. Le zajec Tine sneženemu možu pred tem sune korenček z glave, a se nazadnje izda sam – plastitev lastnosti slehernega od likov bi res omogočala nadaljnjo vsebinsko širitev, ki je bila predstavi sicer »dopisana« s prebiranjem okrajšane Andersenove Deklice z vžigalicami. Tudi brez tega pa prigodniški Kroki vzpostavlja sistem vrednot in kaže, da zadovoljstva ni v samohodniški namrgodenosti, prej v odnosih in v osrečevanju drugih, ki se vrne v pomnoženi meri (ta resnica je sredi družbenega takta materialistično zmečkanih vrednot skoraj subverzivna). V odrsko realnost pretopljena fantazija (z motivi krokodila in sove na sankah ali merjasca kot divjega smučarja) pokaže, da so svet in odnosi v osnovnih obrisih veliko bolj enoplastni in preprosti, kot je odrasli svet pripravljen videti ali priznati.