Kakšni so realni stroški? Prvič, tuji lastniki utegnejo prek mreže poslovnih bank zbirati strateške informacije o domačih gospodarskih subjektih. Racionalnost tega argumenta je težko presoditi, če vemo, da že danes veliko najuspešnejših slovenskih podjetij posluje prek tujih bank in da večino kreditov najemajo pri njih, v tujini. Drugič, tuji lastniki utegnejo z namerno napačno poslovno politiko spraviti banke v stečaj, varčevalce pa ob prihranke. Toda nekoliko nelogično je pričakovati, da bi tuja banka kupnino v višini četrt ali pol milijarde evrov namenila zgolj za načrtno uničenje neke relativno majhne slovenske banke. Popolnoma izločiti pa tega argumenta seveda ne gre. Res pa je, da bi v tem primeru morala intervenirati centralna banka in varčevalcem povrniti zavarovani del njihovih depozitov. Tretji argument proti prodaji bank pravi, da bi s prodajo obeh bank prišlo do prevelikega pritoka deviz, kar bi povzročilo apreciacijo tolarja in ogrozilo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Vendar pa ni nujno, da do tega pritoka deviz pride, če bo vlada kupnino iz naslova prodaje obeh bank uporabila za poplačilo zunanjega dolga. Četrti argument je bolj kompleksen (glej SP, 2.2.2002). Tuje banke bi se na slovenskem trgu utegnile spopasti za tržne deleže in zgodilo bi se lahko, da bi podružnica ene tuje banke, denimo podružnica Société Générale (»bivša« SKB), prevzela podružnico San Paolo IMI (»bivša« Banka Koper), podružnico KBC (»bivšo« NLB) in podružnico Bank Austria (»bivšo« NKBM). Tako velikega pritoka deviz slovenska centralna banka ne bi mogla sterilizirati, kar bi imelo za posledico veliko apreciacijo tolarja. To bi imelo pogubne posledice za izvoznike, ki bi se morali več zadolževati pri bankah, zaradi slabše bonitete pa bi banke morale oblikovati dodatne rezervacije. S propadom velikega števila izvoznikov bi na koncu morale bankrotirati tudi banke, ki bi jih nato kupile druge tuje banke, centralna banka pa bi reševala domače varčevalce. Treba je reči, da gre pri tem argumentu za lep dramaturški zaplet. Na žalost pa ima ta zaplet vsaj tri velike logične luknje. Prvič, ni jasno, zakaj bi se podružnice velikih tujih bank na slovenskem trgu bojevale za bančne tržne deleže s prevzemi podružnic drugih tujih bank. V realnem svetu potekajo stvari seveda nasprotno, saj ena tuja matična banka prevzame drugo tujo matično banko. Bank Austria se je denimo združila s Creditanstaltom, združeno banko pa je nato prevzela nemška HVB. Drugič, denimo, da bi se res zgodilo, da bi podružnica Société Générale (»bivša« SKB), prevzela podružnico KBC (»bivšo« NLB) in da bi matična KBC to dopustila. Vendar pa tukaj ni jasno, zakaj bi prišlo do neto pritoka deviz v slovenski finančni sistem, saj bi finančna transakcija potekala med lastniki obeh bank, torej med Parizom in Brusljem. Slovenska centralna banka seveda ni pristojna za sterilizacijo deviz v belgijskem finančnem sistemu. Tretjič, denimo, da zaradi zgoraj opisanega scenarija možnih slonovskih prevzemov med podružnicami tujih bank v Sloveniji ali kateregakoli drugega razloga resnično pride do velikega neto pritoka deviz. Vendar spet ni jasno, zakaj bi moralo to skrbeti slovensko centralno banko, saj bi morebitne negativne posledice za banke prizadele tuje lastnike njihovih podružnic v Sloveniji. Edina skrb centralne banke bi ostali le varčevalci, če tuje matične banke ne bi mogle amortizirati pritiskov bankrotiranih slovenskih podjetij. V celoti gledano gre za skrajno hipotetične scenarije, ki bodo verjetno težko prepričali javnost.