Odlična besedilna predloga je v režiji Andreje Kovač (tokrat tudi v vlogi scenografke) dobila več kot dostojno odrsko različico. Drama se gleda tekoče kot film, dramaturški zapleti ne prekinjajo njenega toka, na trenutke je humorna, na trenutke kriminalka, v besedilnih izrastkih žajfasto patetična. Če že besedilo z igrivimi in mesnatimi dialogi igralcem omogoča veliko prostora, je Kovačeva ta prostor samo še oplemenitila in iz igralcev potegnila najboljše. Vesna Slapar, preračunljivo bistra, a v moškem svetu še vedno ženska, in čustveno neodločen, a zavedajoč se svoje mladosti in moške lepote, Branko Jordan, sta dobra partnerja tokrat izjemnemu Petru Musevskemu. Peter je bil tokrat preprosto nedosegljiv, lahko bi rekli v vlogi pravi zanj, ki jo je (po številnih na kožo pisanih vlogah v filmih) tokrat dočakal tudi v gledališču. Odštekan samotar srednjih let, neke vrste gozdni Joža, daleč proč od civilizacije, a vendarle v mislih in dejanjih še kako zraven, je bil v Petrovi igri prav tak, kot bi si ga predstavljali tam nekje sredi estonskih gozdov. Odrski Oswald je bil v vseh elementih igre čisti presežek. Avtocesto, pa sem prepričan, bodo s kranjskim gledališkim ansamblom prečkali še mnogi.