Nenavadna igra je ta Sod smodnika Dejana Dukovskega, krstno uprizorjena leta 1994 v Skopju, prevedena v več jezikov in izvajana na različnih koncih sveta, sedaj pa v Gradcu na Štajerski jeseni krstno uprizorjena kot avtorjeva in ansamblova priredba prvotnega besedila. Nenavadna zaradi tega, ker sicer izhaja iz balkanskega okolja in njegove razširjene označitve za sod smodnika, vendar brez družbeno in politično oprijemljivih korenin, poganjajočih iz teh krajev, tako da se gledalec srečuje z odrskim dogajanjem, ki predstavlja zlo brez socioloških, psiholoških, politoloških itd. vzrokov, zlo (navidezno) kot tako, zlo brez vzroka - tistega lepo razložljivega in preprosto oprijemljivega. Kar pa ne pomeni, da vzrokov za vse to nasilje in zlo, ki sta se razkošno razbohotila skozi ves Sod smodnika, ne bi bilo. Prav gotovo so, neskončno težko pa jih je odkriti. Trume strokovnjakov jih bolj ali manj neuspešno iščejo in Dukovski jim prepušča to delo. Sam se ukvarja s predstavljanjem nasilja, kakršno se kaže v svoji vsakdanji pojavnosti. Brez razlag, pojasnjevanj, dramaturških zapletov in razpletov namenjenih sporočilom oziroma tezam. Zlo, ki trešči v nekoga, ne da bi ta poznal njegovo pravo ozadje.