Veliko je h končni podobi samih filmov prispevala tudi glasba. Med značilnosti podžanra je namreč sodila tudi redkobesednost junakov, kar je pomenilo kar nekaj zaplat tišine, ki jih je bilo treba napolniti. In s prihodom Ennia Morriconeja, ki je spisal glasbo za približno 30 špageti vesternov in močno vplival na njih, se je razvila prav tako nenavadna zvočna podoba filma, kot je bila nenavadna že njegova kinematografija. Morricone je v glasbo vpeljal, glede na prostor in tematiko dogajanja, nenavadna glasbila kot je trobenta, harfa, električna kitara, piščali, tuljenje vetra, pok biča, krakanje vran, strel revolverja in na ta način dosegel učinkovit dramaturški rez.