Že l. 1957 se je namreč - na Švedskem! - začelo dolgo, mučno, mestoma zelo komično, predvsem pa absurdno dokazovanje, da je bil Dnevnik Ane Frank napisan po vojni, ne pa med njo. Da je bil napisan med vojno, potemtakem v času, ko se je židovska družina Frank pred nacisti - pred "zeleno policijo", nizozemskim gestapom - več kot dve leti skrivala na nekem amsterdamskem podstrešju, ni nobenega dvoma. Kakor v resnici tudi ni nobenega dvoma, da je bil po vojni urejen in kakopak delno prirejen. Ata Otto, edini iz židovske družine Frank, ki je preživel Auschwitz, je namreč dnevnik, ki ga je Ana začela pisati 21. junija 1942, pretipkal, ga lektoriral, tu in tam premontiral, občasno pa tudi rahlo cenzuriral, da se kdo izmed še živih ne bi čutil prizadetega - Otto je pač hotel, da bi lahko tudi sorodniki in družinski prijatelji brali Anine spomine na Holokavst. Ker se mu je zazdelo, da bi bila reč zanimiva tudi za nas, je začel rokopis ponujati raznoraznim založbam, ki so ga druga za drugo zavračale, dokler ni prišel v roke neki nizozemski založbi, ki pa je takoj predlagala določene dramaturške reze. No, dramaturški rez seveda ni pravi izraz za vse tisto, kar so vrgli iz dnevnika - vse namige na seks, menstruacijo in spolno prebujanje. Ana Frank je namreč v času skrivanja ravno zavila v puberteto. Ko je Dnevnik izšel v drugih jezikih, je doživel nove priredbe, nova radiranja in nova cenzuriranja, toda kljub vsemu je kmalu postal bestseller. V Ameriki so ga naglo prelevili v dramo, ki sta jo spisala Frances Goodrich in Albert Hackett, dva znana h'woodska scenarista. In seveda, še preden je na platna prišel film Dnevnik Ane Frank (1959), sicer nominiran za 8 Oskarjev, so l. 1957 privršali prvi histerični kriki - s Švedske -, kjer je neki danski literarni kritik pompozno zatrobental, da je Dnevnik Ane Frank le ponaredek, le potegavščina, le fabrikacija, da je nastal po vojni in da ga je sproduciral Meyer Levin, mož, ki je na začetku petdesetih v prestižnem New York Timesu objavil himno Dnevniku. Novica je hitro odpotovala na Norveško, v Avstrijo in kakopak Nemčijo, kjer so jo desničarji hitro razglasili za resnico, pravico in izkazico. Zgodbo o tem, da je Dnevnik le fabrikacija in da original sploh nikoli ni obstajal, so si potem podajali iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, iz časopisa v časopis, iz medija v medij, dokler ni razvpiti David Irving, ki itak rad pove, da je bil Adolf Hitler velik dobrotnik Židov, da bi moral Rudolf Hess dobiti Nobelovo nagrado za mir in da je Britanija naredila hudo napako, ko je napovedala vojno Nemčiji, sredi sedemdesetih vsega še enkrat monumentalno in senzacionalistično povzel ter dodal, da je bila Ana Frank le "spolna obsedenka" in da je njen Dnevnik "prvi otroški pornič", češ, Židje so itak le spolni iztirjenci in producenti pornografije, s katero naj bi se sistematično kvarilo mladino. Sploh pa, le kako ne bi naciji več kot dve leti odkrili skritih Židov, če pa so ti ven in ven zganjali trušč, kot ga popisuje Ana Frank? Oh, David - pa saj naciji niso 24 ur na dan ždeli v kuhinji in poslušali, če bo kje zaropotalo! Davida niso prepričale niti analize papirja, črnila in rokopisa, ki so potrdile, da je bil Dnevnik napisan med vojno in da ga je napisala prav Ana Frank. Debata o avtentičnosti oz. sfabriciranosti Dnevnika Ane Frank je bila v skrajni liniji akademska, toda problem je bil v tem, da so mnogi desničarji, neonacisti, rasisti, antisemiti, revizionisti in drugi ekstremisti iz mita o "ponaredku" potegnili sklep, da Holokavst sploh ni obstajal... in da so nacistična taborišča smrti le židovska fikcija. Logika je bila preprosta: če je Dnevnik Ane Frank le fabrikacija, pomeni, da je fabrikacija tudi vse tisto, kar v njem piše. Alzo bite: Holokavsta, genocida in Poslednje sodbe ni bilo. Jasno, izmislile so si jih sfantazirane, s seksom obsedene židovske pubertetnice. Toda antisemitski sofizem se s tem še ni končal, prej narobe. Rekli so si, majn got, če je Dnevnik Ane Frank le fabrikacija, potem so tudi vsa druga pričevanja o nacističnem Holokavstu - ja, tudi pričevanja preživelih žrtev, le fabrikacije - le laži Židov, ki si hočejo napolniti kufre s tragično usodo Nemčije. Mahinacije z Dnevnikom Ane Frank, ki so se v zadnjih štiridesetih letih redno pojavljale, huh, bolj redno kot letni časi, celo na Japonskem, so vedno znova obudile tudi mit, da je bil Holokavst le židovska propaganda, le navadna potegavščina, predvsem pa trik, s katerim so skušali Židje masovno in masivno obogateti.