Dramaturginja predstave Alja Predan je povedala, da sta struktura in dramaturški princip Hareove drame ostala enaka kot na začetku stoletja. Drama govori o erotiki in čustveni praznini med ljudmi, ki se skozi desetletja nista spremenili. V Schnitzlerjevem Vrtiljaku vloge igra deset igralcev, Hare pa je predpisal, da vse vloge odigrata le dva, kar je, po besedah Predanove, zahtevno z dramaturškega in igralskega stališča. Igralca se morata transformirati v deset različnih ljudi, kar je najzahtevnejša vloga, ki lahko doleti igralca, je še povedala Predanova. Avtor je v Modri sobi poudaril idejo vrtiljaka; kljub temu, da smo priče različnim slikam, dogodkom, se na koncu krog sklene, kajti vsi iščemo podobne stvari. Simonovićeva meni, da je bistvo igre človekovo preganjanje samote. Tekst je skop, večkrat ostro prekinjen, besed je malo, zato so morali igralci poiskati druga izrazna sredstva. Režiserka Ira Ratelj, ki je v MGL dolga leta delovala kot dramaturginja in se je z Modro sobo prvič podala v režiserske vode, je k sodelovanju povabila Barbaro Vidovič, ki je zaposlena v celjskem gledališču, in Aljošo Ternovška. Povedala je, da je bil študij predstave izredno intenziven, na trenutke zavit v blodnjake, plast za plastjo pa so se luščili erotika, zapeljevanje, zavajanje, zavračanje... Predstava je sestavljena iz desetih slik, ki vsebujejo devet spolnih aktov. V prvem delu je poudarek predvsem na erotični plati, v drugem delu pa se uprizoritev dvigne v metafizične višave. Avtor se dotakne metafizičnih dimenzij našega pehanja na tem svetu. Sceno si je Barbara Matul Kalamar zamislila asketsko, v hladnih tonih. Elementi, ki predstavljajo posamezne prostore, so okrnjeni, predmeti imajo simbolno in funkcionalno vlogo. Režiserka je še poudarila, da so igro postavili na veliki oder zato, ker praznina v ospredje prinaša vprašanje laži in resnice, junaki pa so še bolj izgubljeni in odtujeni v velikem svetu, ki jih obdaja.