Revija hoče biti čim bolj navzoča tako na ravni teorije oz. refleksije kot odpiranja problemov ter razkrivanja manj znanih fenomenov. Problem teorije je ključen in večina praktičnih problemov iz tega izhaja; ko govorimo o sodobnih scenskih fenomenih, ugotavljamo, da se pri nas ni vzpostavila dovolj močna kritična masa sodobne refleksije, in tisto, kar še vedno kroži, so prevladujoči tradicionalni dramaturški principi, zelo težko pa prodirajo novi, kot npr. obravnava problemov hibridnosti, multidisciplinarnosti, odnosa med različnimi umetnostmi, nove dramaturgije in postdramskega igralca, umeščenosti v socialni kontekst ipd. Kar se tiče odpiranja aktualnih problemov, se zadnja številka, denimo, ukvarja s problemi dveh ljubljanskih plesnih institucij, tako baletne kot sodobnoplesne, naslednja številka bo govorila o novih pristopih k izobraževanju v scenskih umetnostih, nadaljevali bomo razpravo o prostorih za sodobno umetnost (ki jih še vedno ni) in reformi gledališkega sistema. Maska je organizirala tudi prvo javno razpravo o nacionalnem kulturnem programu. Če pa govorim o osredotočanju na zapostavljene dimenzije scenskih umetnosti, kot je denimo fenomen delovanja naših ustvarjalcev v tujih institucijah, lahko rečem, da bomo s tem še nadaljevali, saj gre za spregledan del naše mednarodne uveljavitve.