Po tem dramaturškem principu pripovedovanja zgodbe za zgodbo in potovanj glavnega junaka od ene dogodivščine k drugi je Norček podoben avtorjevemu romanu Oštrigeca, norček sam pa kajpak Boškinu. Vendar: če Boškin dela kar naprej kot dobri duh samo dobro, se norčku tak posel, pa najsi ga tudi hoče opravljati, ponesreči. Ko reši po krivem obsojenega nedolžneža, se kasneje izkaže, da se je rešeni naveličal podarjenega življenja, ali drugače rečeno: dobrota se nekako skazi. Podobno so v zgodbi na preizkušnji poleg dobrote tudi druge vrednote: lepota, ljubezen, zvestoba, modrost. Nič ni vnaprej ne jasno ne popolno, na nič od tega se ni mogoče stoodstotno opreti; vse je izmuzljivo, menjajoče se, noro, kakor življenje samo, kot norček v pravljici. Tako je človek na krutih in milih poteh ljubezni, ki vodijo do pekla in neba, žrtev in srečni izbranec; tako je v poslušanju samotarskih modrijanov mogoče najti, a tudi izgubiti Ariadnino nit k modrosti; tako je s pravljičnimi bitji človek hkrati nemočen in zmagovit, a tudi sam, na poti k sebi. Tomšičev Norček je zgodba o takem potepanju po čudnih pravljičnih poteh skozi mile in grde dežele sveta k sebi, k resnici bivanja.