Je pa neki drug problem. Takšni filmi niso namenjeni samo zaprtim, internim projekcijam za dovolj načitano in razgledano tudi zgodovinsko publiko. Niso narejeni zato, da bi zmagovali na filmskih festivalih in za filmsko strokovno srenjo. Narejeni so pravzaprav za povprečnega gledalca, ki se mora identificirati z glavnimi liki, čustvovati skupaj z njimi in jim zato verjeti pa zgodovinska laž gor ali dol! Le s tako spretno filmsko govorico je mogoče prenarejati zgodovino. Srce v breznu je po umetniški vrednosti podpovprečen film, po sporočilnosti in dramaturških prijemih pa nadpovprečen. In zato je nevaren ne prenareja le notoričnih zgodovinskih resnic o fašizmu, okupatorju in Slovencih, ampak italijanskemu (lahko tudi evropskemu in celo našemu) gledalcu pripoveduje o tem, da je napadalec v resnici žrtev. Srce v breznu to počenja zelo subtilno, ko v zgodbo poleg množice klišejev vnaša dva »elementa«, ki vedno učinkujeta na gledalca: majhne otroke in celo živali, ki so lahko žrtev krutih pobojev. Scena, v kateri eden od fantkov zleze v fojbo, kamor so vrgli njegova mater in očeta, je v resnici presežek čustvovanja (s tem pa tudi ogorčenja gledalca nad pobijalci): tam ne zagleda najprej ustreljenih matere in očeta, ampak cvilečega poginjajočega psa. To z živalmi vedno funkcionira. Žival je v vojnah v resnici povsem nedolžna, bolj kot nedolžni ljudje, in če se nekdo izživlja celo nad njimi, ni samo ubijalec, ampak notoričen morilec in psihopat. Oni slovenski partizanski komandant Novak naj bi bil v filmu prav takšen okrutnež. Ne da okrutnežev in psihopatov na naši strani ni bilo, ampak dragi moji fašisti pri nas niso opravljali nikakršnega humanitarnega poslanstva.