rva gledališka predstava, ki je najavljena in označena kot taka, spada v obdobje delovanja Slavjanskega društva, ker jo leta 1850 pripravijo njegovi člani v gostilni na obrobju mesta. Podatkov o podobnih nastopih je bolj malo, gotovo pa so prosvetni delavci z opismenjevanjem spodbujali tudi uglajen govor, ker so v slavjanskih čitalnicah od leta 1861 člani nastopali na bésedah z deklamacijami in s krajšimi prizori. Ko so člani Čitalnice načrtovali uprizoritev Ogrinčeve V Ljubljano jo dajmo!, so namreč 31.1.1880 najeli teater Fenice v središču mesta, v katerem je bilo prostora za 2400 gledalcev, torej so računali na približno tako številen priliv občinstva. Takrat so v goste povabili ljubljanska igralca Antona Verovška in Danila, ob njiju pa so nastopali tržaški diletanti. Kmalu za tem so se v tržaški okolici uspešnejši diletanti povezali v trajno delujočo skupino in njeni vodilni akterji (Josip Negode, Karla Ponikvar, Tončka Germek) so odločilno vplivali na igralsko raven vseh okoliških gledaliških skupin. Medsebojno sodelovanje, ustvarjalne sposobnosti omenjenih igralcev, pa tudi Negodetovo uvajanje avtoironičnega pristopa v izvedbo tujih predlog in posvajanje kateregakoli uprizorjenega besedila so bili osnova, na kateri se je konstituirala tržaška gledališka povednost: že v tej fazi lahko na podlagi časopisnih poročil ugotavljamo, da so se tržaški diletanti v repertoarnih izbirah zgledovali po osrednjeslovenkem Dramatičnem društvu, ob njihovih izkušnjah izpopolnjevali lastno odrsko tehniko in se s posnemanjem njihove ansambelske igre postavljali nasproti italijanski tradiciji potujočih gledaliških družin, ki se je sicer oslanjala na lastno izročilo, a je s svojimi impresariji, vélikimi igralci, kapokomiki in primadonami delovala starinsko, ker so bili evropski trendi že povsem drugačni. V tržaških gledališčih so namreč na občinske stroške gostovale italijanske dramske družine, kar je bilo slovanskega, pa je prihajalo v Trst po uvidevnosti Slavjanskega društva ali osrednje Čitalnice, ki sta založila denar za najem dvorane. Različni ponudbi sta spodbujali tekmovalnost in privedli leta 1902 do ustanovitve tržaškega Dramatičnega društva in leto za tem Glasbene matice. Od tod dalje je meščansko gledališče delovalo sicer po zgledu ljubljanskega Deželnega, vendar kot sredotežna gonilna sila, ki med Slovenci v Trstu promovira govorjeno in pisano umetniško besedo skupno z glasbeno povednostjo in likovno ustvarjalnostjo. Aplikacija sodobnih evropskih dramaturških prijemov se je od leta 1905 razvijala v lastni dvorani v Narodnem domu in je postajala za slovenski Trst poseben izziv, ker so prvi režiserji Alojzij Grebenc, Jaka Štoka in Matija Žužek uskladili delovanje ansambla, prvi intendant Josip Prunk pa je zasnoval profesionalizacijo delovanja. Poznal je ekonomsko stanje slovenskih gospodarstvenikov in z nazorno analizo stanja utemeljil potrebo po večjem vla-