Patriot je še en žanrski (že kar modni) izdelek slovenske filmske produkcije. Ker je že takoj po prvih kadrih jasno, da bo šlo za napeto akcijsko zgodbo, v kateri bodo glavni akterji vohuni in agenti, se kot običajen gledalec osredotočiš na potek zgodbe, ne pa na iskanje kakšnih simbolih pomenov oziroma avtorskih ekspresij. Pri takem gledanju jo film kar dobro odnese. Dramaturško si scene smiselno sledijo, če le nisi preveč pikolovski. Prvič se bolj zatakne pri dramaturškem preobratu, ko se agentka brez jasnega motiva odloči preiti na drugo, »patriotsko« stran. Agentu slovenske policije namreč sporoči, kdo je izdajalec, še preden ji ta zares streže po življenju. Ta spodrsljaj bi morda pozabili, če se ne bi na koncu izdani agent (potem ko je brezkompromisno tvegal glavo za skupno stvar) vrnil značko MNZ in nonšalantno (seveda po vzoru ameriških vzornikov) odkorakal s kompromitirano agentko pod roko. Njej pa seveda nihče nič, čeprav je izdala državno skrivnost številka 1! Bo že držalo, da je najšibkejši člen slovenskega filma ženska, pa če ima še tako lepe noge. Ob tem naj omenim tudi zasedbo vlog, ki je nad slovenskim povprečjem: oba glavna igralca sta prepričljiva in imata potencial zvezdniškega para, če le ne bi bilo nekaterih motečih režijskih detajlov (ljubezenska scena skoraj v enem samem planu?) in premočne gledališke maske. Presenetila me je tudi dobra igra mladega računalniškega genija Uroša Smoleja, Radko Polič pa dokazuje, da se znajde v vsaki vlogi. Ob komiku Borisu Kobalu v resni vlogi sem pomislila, kako dober bi bil film, če bi ga predelali v satiro. V tem primeru bi mu celo največji ljubitelji tega žanra ne bi mogli očitati hekerskih in detonacijskih vrzeli. To bi bila prava rešitev za »akcijski film na slovenski način«. Tako pa lahko Patriotu v bran povemo le to, da se filma, ki je narejen s slovenskim budžetom in v slovenskih produkcijskih razmerah, ne more ocenjevati z ameriškimi standardi.