Tako se burleskni kompot Miguela Pereire in Antonia Tagliarinija najprej napaja iz ironiziranja položaja samega igralca, prevpraševanja njegovega diskurza in deseksualizacije telesa s pomočjo številnih rahlo nadrealističnih prvin, namerno slaboumnih izvedb znanih pop refrenov, grotesknega striptiza, skrajno globokih modrosti in dolgih premorov s tišino in negibnostjo. Vendar pa pride do zanimivih dramaturških preobratov: sprva lahkotna komedija, ki občasno parodira različne plesne vzorce, se prelevi v duhovito plesno predstavo iz zabavno koreografiranih gibalnih figur, v kateri obe telesi tvorita zrcalne odseve ali pa se sprijemata v ustvarjanju enkratnih fizičnih organizmov. Na koncu plesalca spet zavzameta ironično distanco do lastnih izvajanj in se prepustita notranjim duševnim vzgibom, ki privedejo do skrajno neobičajnih, neoprimitivističnih prizorov, kot so valjanje, plazenje, hoja po vseh štirih in postavljanje na glavo, vse to pa zabelita s spakovanjem, kokodakanjem in piskanjem. Le redko je mogoče videti predstavo, ki bi za tovrstno mero burkaštva in neresnosti (obenem pa tudi izvedbene drznosti) dala slutiti tudi morebitno gibalno virtuoznost.