Takšno zares zvezdniško, marketinško privlačno ter po svoje že v izhodišču izstopajočo predstavo pa seveda motrimo na ozadju trenutne slovenske operne realnosti: ta pa je skrahirana. V Ljubljani Opere (in opere) praktično več nimamo – v čakanju na novo/staro stavbo smo obsojeni na hiralnico, v Mariboru pa smo le prevečkrat videli predstave tipa Kartalov, torej idejno izpraznjene in po volji muzejske postavitve. Znotraj takšnega konteksta režija Diega de Bree odjekne res kot – uporabil bom sicer izraz, ki ga ne maram – »sveža«. Najpomembneje se zdi, da se na odru končno nekaj dogaja, da poslušalec vidi, da je figuro po odru premikala režiserjeva roka in ne nekaj naključnih konvencij. Vsaj na začetku predstave je tempo režiserjevih idej precej močan (izstopajoča je recimo ideja pantomime na ozadju balade Tomskega), razvidno pa postane tudi, da je osnovni koncept bolj kot z vzpostavljanjem napetega dramaturškega loka povezan z nizanjem estetiziranih tableauxov, pri čemer je režiserju v veliko pomoč povedna kostumografija (izrazito izstopa asociativna moč bele, črne in rdeče barve) Lea Kulaša. De Brea je tako razvrstil celo serijo domislic, za katere pa se je skozi tok predstave izkazalo, da nimajo pravega dramaturškega ali simbolnega naboja. Tako se je potrebno vprašati, kaj je pomenilo maziljenje z vsebino nočne posode, zakaj ima kraljičino spremstvo na glavi sabljaške maske, zakaj žanrsko osmišljena »dekliška« scena, če potem odpade osrednja žanrska slika pastoralnega intermezza, in podobno. Predstava je bila, skratka, bolj spotoma dinamizirana kot dramaturško osveščena: bili so torej zanimivi trenutki, celota pa je bila manj predihana.