Od kopice predstav, ki so jih ustvarili od ustanovitvenega leta 1985, sem si ogledala My sex, our dance (1986), razvpita videa Dead dreams of Monochrome Men (1988) in Strange Fish (1992), na predlanskem festivalu Exodos pa Enter Achilles (1995). Iz teh projektov lahko povsem legitimno izpeljemo rdečo nit, dramaturški lok, ki se vse bolj napenja v socialne sfere bivanja, kar pa nikakor ne podreja teme mediju. S stališča poznavanja domačih plesnih in gledaliških dogodkov, kolikor je še tako ohlapna primerjava sploh opravičujoča, in svetovnih refleksij je bil duet v predstavi My sex, our dance morda surov, samo navidez "neobdelan" temelj fizičnega gledališča. Lloyd Newson in Nigel Charnock v prostoru, ki spominja na telovadnico, plešeta, se ruvata in premetavata, lovita in naskakujeta, skratka, "plešeta svoj odnos". Zgodba teles, posod za mišice, kri, živce in čustva. Brez pretenciozne zgodbe in enopomenske sporočilnosti. Saj veste, kot prosta igra teles v prerezu vsakdanjika - neosveščeno, kruto, nagonsko in boleče lepo. Premik v označujoči in do neke mere tudi zavezujoči prostor homoseksualnih shodov v videu Dead dreams of Monochrome Man že bolj posega po prepoznavni zunanji podobi skupine. e ime DV8 je nosilec dvoreznosti. Resda so svoje prve videopodvige beležili na 8-milimetrski filmski trak, kar je ena od asociacij v imenu, toda poudarek je na deviantnosti. Kar je v času nastanka morda izzvalo šokantne reakcije in jih določevalo. Toda to že dolgo ni več prevladujoči zorni tako DV8 kot tudi gledalstva in kritiške refleksije. V zgodbi o homoseksualnih razmerjih so prek navidez vsakdanjih vedenjskih vzorcev izpeljali zgodbo o splošnih medsebojnih razmerjih. Resda se je proti koncu vse bolj poznala osnova zgodbe, ki so jo črpali iz časopisnega vira o nekem množičnem morilcu. Predstava, ki je propagirala zid kot odličen poligon za utrjevanje fizisa in metaforične nepremagljivosti, je prav gotovo povzročila neugotovljivo število asociacij in citatov v poplavi predstav - domači primerki niso izjeme. Kljub moški štimungi in nežno možatim homoseksualcem je predstava puščala širok interpretacijski krog. Ni zavezovala, omejevala na socialne ali deviantne teme. Večplastnost se je z videom Strange Fish poglobila. Krog spolnosti, večni podton predstav, plesa in smrti je tu postavljen v religiozne okvire. Predstava se začne in konča s križano žensko. enska Kristus je le eden od principov menjave tradicionalnih vlog, ki pozneje pripeljejo da parodično grotesknih zamenjav. Zaradi mističnega pridiha in spusta v mračne labirinte tkiv v tem videu me je predstava Enter Achilles toliko bolj presenetila. Morda je izraz šok premočan, toda večplastnost se je porazgubila, tudi z novostjo - pop efekti. Enter Achilles je bil, tako kot vse predhodne predstave in videofilmi, v formalnem pogledu mojstrsko delo. Domišljena dramaturgija, koreografija, ki vse pretehta, kjer ni nič prepuščeno naključju in ima vse natančno določen smisel, ter odlični plesalci. Tako kot vedno - hitri, spretni in ekspresivni - so lahko ugibali Newsonove koreografske skupinske igrice. V mislih imam prizor s prenašanjem in pitjem piva, ki jih je združil v enkratno sliko ujetih tipičnih pivcev. Njihova interpretacija je bila hkrati ironičen komentar, posmeh vase zagledanim, kosmatim in rigajočim dedcem. Tako, mimogrede, so skozi celo predstavo sesuvali "straight" moški del. Dogajanje je bilo postavljeno v tipičen tretjerazredni angleški bar, s tevejem, ki nenehno prenaša dirke, in enormnimi količinami piva. Moškim dokazovanjem, moškim štosom, vedno na tuj račun, čustveni zaprtosti in neprebojnosti je ob bok postavil nežne, čuteče in malce sanjave, sramežljivo naravnane homoseksualce. V skorajda filmsko naturalistično sceno in igro - njegovi plesalci niso nikoli samo plesalci - so nato, tudi filmsko, vpadali fikcijski junaki. Denimo Superman s kraticami JK na prsih, ki se je povzpel na vrv in milozvočno odpel sladkoben napev. Medsebojno in širšo medspolno odtujenost so ponazorili z odsotnostjo žensk oziroma njihovimi plastičnimi nadomestki. Kakor koli že, namesto večpomenskosti, sicer z duhovitimi ironičnimi komentarji, enopomenski zorni kot. Verjamem, da je bila Newsonova teza z dokumentarističnim, ne komentatorskim, prikazovanjem locirati moškost. Toda ironični obsodbi, morda zaradi lastne prefriganosti, ni hotel uteči. Pomembno je tudi dejstvo, da je s predstavo Slovence ziritiral in razdelil na tabore s penečimi debatami. To se seveda lahko posreči samo mojstrom, ki znajo vreči kost in z veseljem opazovati pasji boj.